Srđan Kovačević k avtorskemu filmu pristopa tako kot njegovi junaki k temu, kar delajo. So stvari, ki jih je treba storiti – posneti, povedati.
Kar je treba storiti (Ono što treba činiti, 2025), drugi celovečerni dokumentarec Srđana Kovačevića, je doživel svetovno premiero na lanskem mednarodnem festivalu dokumentarnega filma DOK Leipzig – in tam že takoj prejel nagrado. Slovensko-hrvaško-srbsko koprodukcijo je nato decembra na Hrvaškem kot otvoritveni film prikazal Human Rights Film Festival v Zagrebu.
Pri nas je bil film o aktivnostih ljubljanske Delavske svetovalnice marca premierno prikazan na 28. Festivalu dokumentarnega filma, kjer je prejel glavno nagrado Amnesty International Slovenije. Na rednem sporedu domačih kinematografov pa ga bo mogoče ujeti letos jeseni.
So stvari, ki jih je treba storiti. Je delo, ki ga je treba nagraditi. In so filmi, ki jih je treba videti.
Film ste snemali relativno dolgo. Kako se odločite, kdaj je konec, čas, da kamero odložite?
Praviloma to začutim. Da je zgodba nekako zaključena. Rad snemam in vedno imam raje več materiala kot premalo. Rad sledim dogajanju, kako se stvari in zgodba, ki jo snemam, razvijajo. V nekem trenutku, po nekaj letih, pa začutim, da je zgodba zaokrožena, da imam dovolj kvalitetnega materiala in da imam vse, kar želim prikazati. Ko snemam, sem istočasno tudi že v montaži. Tako vem, kaj imam in kaj mi še manjka. Če vidim, da nekaj manjka, to poskusim dodatno posneti, vključiti v film.
Se za vzporednost snemanja in montaže odločate pri vseh filmih?
Pri obeh filmih, ki sem ju do zdaj posnel, Tovarne delavcem (Tvornice radnicima, 2021) in Kar je treba storiti, je snemanje trajalo dolgo. Zato sem se pri obeh odločil, da bom istočasno začel delati tudi že v montaži. Pri snemanju delovanja Delavske svetovalnice se je ta vzporednost začela že na začetku. Še vedno sem montiral Tovarne delavcem o tovarni ITAS – Prvomajska z montažerjem Damirjem Čučićem. Prišel sem v Ljubljano za dva dni in začel snemati v Delavski svetovalnici. Ko sem bil naslednjič pri Damirju, sem mu rekel: ‘Daj, poglej tole.’ Zanimalo me je, kaj si misli. Meni se je zdel material super. In tudi on je bil nad prizori, ki sem jih posnel, navdušen. Kar takoj je zrezal nekaj delov in zmontiral nekaj prvih sekvenc. In nekaj teh čisto prvih montaž je dejansko ostalo tudi v končni verziji filma.
Kaj se zgodi, ko kamero odložite, zgodba vaših junakinj in junakov pa se nadaljuje?
Prav pri Delavski svetovalnici se mi je zdelo, da bi lahko še snemal. Snemal sem od leta 2016 do leta 2018, ko so se preselili v drugi prostor, ki je bil zame filmsko manj privlačen. Potem sem začel snemati predvsem njihovo delo zunaj, na terenu, vse do leta 2022. Šest let dela in snemanj, odločitve, kaj snemati, montaža, razmisleki, kaj nam še manjka, kaj dodati in posneti bolje. Vedel sem, da moramo snemati dogajanje v Kopru, povezano z delavci Luke Koper. Tam še nismo imeli zaključka. Nato je prišla sodba Vrhovnega sodišča, ki je za film predstavljala odličen konec.
Zgodba pa se hkrati nadaljuje?
Da. Kot vsak drug opazovalec vzamem del neke resničnosti, ki se dogaja v določenem časovnem obdobju. To predstavim kot zaokroženo vsebino. Niti v filmu Tovarne delavcem niti v Kar je treba storiti konec ni končen. Mislim, da se gledalke in gledalci v obeh primerih zavedajo in čutijo, da se zgodba nadaljuje. V filmu Tovarne delavcem to ponazarja dolg prizor, ko varilec gleda skozi okno. V Kar je treba storiti so to ljudje, ki še naprej prihajajo v Delavsko svetovalnico.
Se zgodba nadaljuje tudi za vas? Ostajate v stiku, razmišljate o nadaljevanju?
Ne. Nimam želje, da bi se vračal. Povedal sem, kar sem želel povedati, skozi filme, ki sem jih do zdaj posnel. Skozi svoje delo želim govoriti tisto, v kar verjamem in kar mislim. V tej luči zgodbo zaokrožim. Seveda pa resničnost in življenje tečeta dalje. Film to pokaže. Ne nazadnje je nato tudi Nika Autor snemala film o Delavski svetovalnici in veselim se, da bom videl njeno zgodbo, zelo me zanima. Morda bo to na nek način nadaljevanje.
Pravite, da so to zgodbe, ki vas zanimajo, za katere čutite, da morajo biti povedane. Je v kapitalizmu, v času, ki ni prijazen do delavk in delavcev, to nekaj, kar lahko filmski delavec počne kot svojo službo – ali pa gre bolj za nekaj, kar delate za svojo dušo?
Vse delo, ki ga posvečam filmu, je nedvomno delo, za katero nisem plačan. Na nek način gre za samoizkoriščanje. Honorarji, ki jih dobimo – za snemanje, režijo ali montažo – so izjemno nizki. Daleč od tega, kar bi se spodobilo in bi bilo prav. A tako deluje naš filmski svet na Hrvaškem. Tudi če se prijaviš na vse možne sklade in si uspešen, je 100.000 evrov veliko – toliko lahko dobiš za celoten dokumentarni film. Lahko si srečen. A za opazovalni dokumentarni film je to vsaj trikrat premalo. Tudi če se primerjamo z drugimi v Evropi, denimo v zahodni Evropi, se produkcije dokumentarcev gibljejo okoli pol milijona evrov. To stanje je žalostno.
Kaj to pomeni za vas kot ustvarjalca?
To pomeni, da zraven snemam stvari še za zaslužek; hkrati sem oče, kar je še eno neplačano delo … In tako nekako gre. Ker to, za kar se ti zdi, da je pomembno prikazati, na primer delo Delavske svetovalnice, te hrani in ohranja. Delaš brez preračunavanj in računic. Za tisto, kar ti je pomembno, opraviš delo tudi brez nagrade. In da, tudi to je kapitalizem. Če bi bili v drugačni družbeni ureditvi, bi morda lahko bili tudi pogoji dela drugačni in bi lahko delali drugače.
Trenutno je najbolj neprijetno, da smo vsi del EU. V resnici, v družbeno-ekonomskem in gospodarskem pogledu, pa nismo zares enakopravni. V Sloveniji in na Hrvaškem ter za naši državi v okviru EU veljajo drugačna pravila kot na primer za Francijo, Nemčijo, Dansko … Ustvarjalci tam razpolagajo z veliko večjimi sredstvi, imajo višje honorarje, večjo vidnost ter prepoznavnost in doseg. Ljudi preprosto zanimajo filmi iz Francije, ne pa nujno iz Hrvaške ali Slovenije. Cene hrane, stanovanj in preživetja pa so enake. Gospodarsko in ekonomsko smo popolnoma izkoriščani.
Film Kar je treba storiti je bil prikazan na festivalu v Leipzigu, kjer je prejel nagrado. So nagrade lahko vir sredstev, ki je pomemben za ustvarjalce? Vi ste se z junaki filma tudi dogovorili, da si prihodke razdelite?
Nagrade so praviloma simbolne. Na festivalih, na katere hodimo, segajo od 500 do 2000 evrov. Včasih je smešno. In za nagrade smo se dogovorili, da se ne delijo. Vse ostalo, kar zaslužimo s prikazovanji in distribucijo, pa si razdelimo po dogovoru, ki smo ga podpisali.
V filmu poslušamo o samoizkoriščanju in delavskih pravicah – so se v Delavski svetovalnici pogovorili tudi z vami?
Ha. Da. To je pomembno in tega se je treba zavedati. Sam sem vedel, da želim posneti to zgodbo. Vedel pa sem tudi, kakšne so okoliščine. Zato sem našel način, da lahko večino stvari naredim sam, da mi ni treba klicati kolegov in jih dejansko izkoriščati oziroma jih prositi za samoizkoriščanje, morda za neko temo, ki jih niti ne zanima zares. Sam sebe sem postavil v ta položaj in tega se zavedam. A verjamem, da gre tudi za višji cilj. Ne gre samo za estetiko ali uspeh filma. Pomembno mi je, da je lahko film tudi orodje političnega delovanja in sprememb.
Oba filma, ki ste ju posneli, poudarjata pomen organiziranja, povezovanja, moč kolektiva. Pravite, da ste sami, da delate sami – kaj to pomeni? Ali vseeno sodelujete s kolegi, s katerimi delite ideje, s katerimi morda predstavljate skupnost?
Mislim, da je glede tega na splošno slabo. Potek življenja in vse, kar se zgodi, določi dinamiko. Tako ima malo ljudi čas, da bi lahko nekaj delali zgolj zato, ker v to verjamejo. Hkrati gre tudi za politično vprašanje. In za politično izobraženost. Da vidiš in prepoznaš kolektiv kot način in orodje boja ter dela.
Žal živimo v času in svetu, ko se je treba za skoraj vse pravice, ki so bile izborjene v preteklosti, boriti znova. A to je boj, ki se ne razreši in ne zmaga v roku nekaj tednov. Če želimo spreminjati svet, se človek čuti dolžan, da deluje na več frontah. To je nujno. In ko pogledaš vse skupaj in sešteješ, se zdi, da je vsak od nas mnoštvo stvari: filmski delavec, ki je družbeno aktiven, že tako preobremenjen z življenjem in vsem, kar sodi zraven. Tudi če ne prištejemo še političnega boja, družine in preživetja.
Na Hrvaškem se nismo uspeli organizirati v filmski kolektiv, ki bi deloval skupaj in se ukvarjal tudi z izobraževanjem … Brez dvoma bi bilo to potrebno. Kolektivno delovanje je pomembno in nujno. Sam sem član stanovanjske zadruge. Zadrugo je treba zgraditi, nato na njej delati, skrbeti zanjo, jo vzdrževati. Gre za delo, ki terja svoj čas. Sodelujem še pri drugih rečeh. Tudi mnogi moji kolegi so v podobnih položajih razpetosti in obremenjenosti.
So morda vseeno neki poskusi organiziranja in povezovanja na filmskem področju? Tudi morda prek filmskih festivalov, ki poskušajo ustvariti domišljijo onkraj sedanjega sistema, bližje temu, kar delate tudi vi?
Festivali so. So tudi posamezniki, ustvarjalci, prav tako kolektivi po svetu in v Evropi, ki so samostojni, vredni občudovanja; ukvarjajo se s področjem delavskih pravic, tudi s palestinskim bojem, ki je zdaj verjetno najbolj aktualen – ter s številnimi drugimi problemi, ki jih je povsod dovolj. Pomembno se mi zdi poudariti, da je zame resnični in pravi boj v tem, da pridemo s svojim delom in s svojimi sporočili do množičnih, vodilnih medijev. Če se zadovoljimo s tem, da smo v nekih posebnih, ozkih okoljih in z določeno publiko, nas to oddaljuje od široke publike, ki je bombardirana in preplavljena s šund produkcijo in sistemskimi smetmi. Pogosto se spomnim Fassbinderja, ki je dejal, da je s političnimi idejami treba prodreti v komercialni film, ne pa delati strogo političnih filmov. Tudi Ken Loach, si drznem reči, ne dela političnih filmov. Te bi šli le redki gledat v kino.
Ali vi s temi oznakami nimate težav?
Nimam, ker tudi ne delam melodram niti igranih filmov. Moje delo je, da enostavno zabeležim in prikažem resničnost določenih organizacij in kolektivov, za katere se mi zdi, da je pomembno, da jih predstavimo in analiziramo. Gledalk in gledalcev ne morem pritegniti z ljubezensko zgodbo. A načini so različni. Pomembno jih je uporabiti čim več, da pridemo do čim bolj raznolikih in širokih občinstev. Pomembna je javna televizija. Na Hrvaškem je za dokumentarne filme televizija glavni kanal distribucije. Včasih cenzurira, nekaterih filmov ne odkupi … to je področje stalnih konfliktov in bojev. A največ mi pomeni, če lahko moj film vidi široka publika javne televizije v najbolj gledanem časovnem okviru.
Je bil vaš film Tovarne delavcem o ITAS-u prikazan na hrvaški javni televiziji?
Film je bil odkupljen, a nikoli ga niso predvajali.
Kako to razumete?
Ne vem. Pred letom in pol so film odkupili na javnem razpisu, a ga od tedaj niso dali na program. Pravice predvajanja imajo za območje Hrvaške.
Zgodbe o tovarnah, v upravljanju delavcev in delavk, poznajo tudi v Franciji, Italiji, Grčiji – ste v tujini naleteli na zanimanje za Balkan in naše zgodbe ter izkušnje?
Mislim, da ga ni. Balkan je bil in ostaja področje izkoriščanja. Delavk in delavcev, kapitala … Kar potrebujejo od tu, ni kultura, hočejo ceneno delovno silo in trg. Tudi zato so bili naklonjeni razpadu Jugoslavije. Vedeli so, da bo to območje postalo ogromen milijonski trg. Danes nimamo več svojih tovarn, proizvodnje, nimamo domačih mrež distribucije hrane … Zanimanje Evrope za naše kraje je izključno v poceni delovni sili in trgu. Tako vidim situacijo. Kultura jih ne zanima zares.
Film Tovarne delavcem ni bil nikoli predvajan v Franciji, Španiji, Belgiji ali na Danskem, Švedskem … in podobno je za zdaj s filmom Kar je treba storiti. Če bi bil francoski, bi imel ogromno možnosti za predvajanja. A kot hrvaško-slovensko-srbska koprodukcija lahko pričakuje le določen interes v regiji. In to je to. Da, povabili so nas na nekatere festivale, dobili smo nagrade, a kot rečeno, osebno me zanimajo predvsem množice in čim širši krog gledalstva. To se tiče nas vseh. Vendar se vse manj ljudi vidi kot delavstvo. Vseeno pa to ne smejo biti teme za ozke kroge in specifične publike – na to ne smemo pristati.
Ker zgodba je globalna, kajne? In izkušnje so lahko pomembne tudi za delavce drugod, na drugi strani oceanov …
Da. A kako priti do kanalov distribucije? Drži, da bi delavke in delavce te teme in ta film morali zanimati. A med ljudmi in filmom je zid, zid distribucije: festivali, televizije, kinodvorane, platforme. In zadaj za njimi so ljudje, ki odločajo, ali bodo film kupili in ga uvrstili na program ali ne.
Za delavski razred, za izobraževanje in povezovanje delavk in delavcev so bili pomembni tudi sindikati. Kaj se je zgodilo z njimi? Zdi se, da bi morali biti naravni zavezniki delavstva – bi morda lahko bili neodvisna mreža prikazovanja?
Mislim, da tega potenciala v njih ni več. Na žalost so sindikati precej rigidne strukture in ne vidim, da bi v zadnjih desetletjih spremenili način dela. Stanje na trgu dela in v gospodarstvu pa je danes bistveno drugačno. Delavstvo je atomizirano, ljudi je težje organizirati. A sindikati temu niso prilagodili svojega načina dela. Ravno zato je nekaterim zanimiv način dela Delavske svetovalnice. Vseeno pa doslej sindikati niso pokazali posebnega zanimanja za naš film.
Vas je kdaj strah, da se boste izčrpali bolj, kot dobite nazaj energije z odzivi na film?
Imam hčerko, ki mi daje moč. Treba je delati za boljši svet – ona mi daje to motivacijo. Vidim tudi, da so filmi dobro sprejeti. Verjamem, da so pomembni. In če imam občutek, da smo opravili dobro delo, sem zadovoljen. Ne delam veliko. V desetih letih sem posnel dva filma, trenutno ne delam na nobenem in tudi nisem nekdo, ki bi se na hitro vrgel v nove projekte. Trudim se in pazim, da se ne izčrpam preveč. Ker tedaj zagotovo ne bom mogel prispevati, kar lahko, k boljšemu svetu.
Pravite, da ste posneli zgodbe, za katere ste prepričani, da jih je treba povedati skozi film. Zakaj film? Kaj so specifike in moč, ki delajo film za vaš medij?
Film je kot medij do mene v resnici prišel naključno. Vpisal sem se na srednjo šolo za sodobne umetnosti in prva izbira smeri je bila arhitektura. Za drugo izbiro nisem vedel, kaj napisati. Na koncu sem napisal fotografija. Ker nisem maral matematike, sem se nato odpovedal arhitekturi in šel na smer fotografija. Po koncu srednje šole sem iskal, kam naprej. Ker na Hrvaškem ni študija fotografije, sem vpisal študij filmskega snemanja. Tako sem vstopil v filmski medij. Naučil sem se snemati, filme sem imel rad, hodil sem po festivalih, razmišljal in spremljal razvoj ter trende. Festivali so bili okna v svet in publike je bilo ogromno. Karte so bile razprodane v nekaj dneh. In v neki točki se mi je zazdelo, da bi tudi sam lahko kaj posnel. Videl sem, da se nihče ne ukvarja ne z zgodbo ITAS – Prvomajske ne z Delavsko svetovalnico.
Film je bil tako kot medij zame skoraj naključna izbira. In danes vidim, da tudi drugi mediji lahko dosežejo podobno. Osebno me pretresejo zgodbe, ki jih berem. Včasih zelo preproste in nezapleteno napisane. Nedavno sem hčerki kupil in bral slikanico Djeca s igrališta Madine Hussiny (Otroci z igrišča Madine Hussiny), ki jo je napisala Olja Savičević Ivančević in ilustrirala Ena Jurov. Govori o deklici Madini, ki jo je na begu, potem ko jo je skupaj z družino hrvaška policija nasilno potisnila nazaj čez mejo, zbil vlak. Izjemno me je pretresla. Bral sem jo v solzah. Film zagotovo ni edini medij, ki se lahko dotakne čustev ljudi.
So vprašanja migrantk in migrantov, dela in migrantskih delavcev nekaj, kar vas še vedno najbolj zanima?
Ljudje gremo s trebuhom za kruhom, sledimo delu in življenju. To me zanima. Vprašanje dela. ITAS – Prvomajsko so okupirali delavci in poskušali organizirati drugačen model dela in lastništva, zato da bi preživeli. V Delavski svetovalnici me je zanimala zgodba ljudi, ki se borijo za delavske pravice, da bi dosegli spoštovanje. V tem je temeljna skrb za delavke in delavce, za soljudi.
Z novimi tehnologijami in samo-učečimi se sistemi slišimo vse več o tem, da kmalu ne bo več potrebe po človeškem delu, ustvarjanju … Vas to kaj skrbi?
Vsekakor me skrbi, kaj vse samo-učeči se sistemi zmorejo. In to je predvsem, da ustvarijo lažno sliko, ki se zdi resnična. Napredek v tehnologiji in v tem, kar zmore, je izjemen. A pri tem me najbolj skrbi, v čigavih rokah je ta tehnologija. Vidimo, da je v rokah kapitala. Če bomo prišli do točke, ko bo kapital določal tako distribucijske kanale kot vsebino, ki potuje po njih, bomo v situaciji, ki je zelo podobna temu, da ljudje spet postanemo sužnji.
Že zdaj vidimo, da so mediji organizirani tako, da ljudje ne vidijo in ne prepoznajo, da se sistem obrača zoper njih. Predvsem družabna omrežja ponujajo ljudem zgolj določene informacije ter zgodbe. Če nisi pozoren in se ne trudiš, da se sam izobražuješ in kritično razmišljaš, lahko zelo hitro postaneš popoln sluga sistemu, ki zgolj ponavlja in širi, kar želi vladajoči kapital.
Danes je težje in bolj neprijetno biti nekdo, ki se ne pokori in ne sledi sistemu, kot biti sistemski sluga.
Da, v preteklosti je bilo biti suženj naporno, eno samo trpljenje. Ljudi so v to morali prisiliti. Do danes je sistem ugotovil, da mora biti to nekaj, kar je udobno in lažje, skoraj vir užitka. Danes se ljudje odločijo in se dejansko strinjajo, da postanejo sužnji in služabniki sistema, saj jim tudi družba ne ponuja več znanja, da je lahko drugače. Ljudje niti ne hodijo več na filmske festivale kot včasih, ni več razprodanih predstav, karte ostajajo in sedeži so prazni …
Ali to vpliva na način vašega dela?
Ne. Temu se niti ne moreš prilagajati – kako se boš prilagodil nekomu, ki ne želi ali se mu ne ljubi priti pogledat tvojega filma? Sploh v dokumentarnem filmu prostora za prilagajanje ni veliko.
V vašem zadnjem filmu ima pomembno vlogo tudi glasba – kako ste se odločili zanjo? Je glasba pomembna tudi vam?
Zelo mi je pomembna, pravzaprav. In zdi se mi, da glasba veliko prispeva k filmu. Zbor, ki poje pesmi, je moj najljubši, njihov repertoar je fantastičen. Že ko sem začel snemati, sem vedel, da bi želel nekako vključiti tudi pesmi, ki jih pojejo. Glasba deluje na več ravneh – pesmi dajo kontekst, ritem, vsebino, moč …
V enem od intervjujev ste dejali, da se vam je kot najbolj povedna vtisnila v spomin prigoda, ko sta Laura in Goran iz Delavske svetovalnice odšla pomagat, da se je par poročil, negodovanju in postavljanju ovir uradnikov navkljub.
Da in tistega dne me ravno ni bilo tam. Prišel sem dan kasneje. Zame je to izjemna zgodba. A nisem ji bil priča. Tu je bolečina, da sem to zamudil. A ne moreš vedeti. Pri njihovem delu je mogoče zelo malo načrtovati. Ljudje pridejo, stvari se zgodijo. In takih prostorov ter pisarn bi moralo biti več. Delavsko pravo ljudje danes slabo poznajo. Slabo smo informirani. Povsod bi morali imeti podobno delavsko središče, svetovalnico. In da, to bi moralo biti del delovanja in mreže sindikatov. Tako bi lahko pridobivali nove člane in članice, delali nekaj zares koristnega … Mislim, da je to eden od načinov, kako lahko sindikati obstanejo.
Kaj ste se vi naučili v Delavski svetovalnici?
Veliko sem se naučil o svojih delavskih pravicah, mnogo reči nisem vedel, tudi kako se odzvati, kam se obrniti po informacije ali pomoč. Najlepše mi je bilo, ko so mi rekli, da sem tudi jaz postal del Delavske svetovalnice.
Pomembno mi je, da film govori. Da morda meni ni treba. In videl sem tudi, kakšna je vloga države, ki je posrednica med kapitalom in delavci. To je lepo vidno prav na primeru Luke Koper. Dovolili so in sodelovali pri vzpostavitvi dvojnega, diskriminatornega sistema. Nekatere delavce in delavke izkoriščajo, hkrati pa so tam drugi, ki so še vedno pošteno plačani na podlagi preteklih delavskih bojev. Pomembno je boriti se proti sistemu – na splošno in konkretno –, da preprečimo zlorabe in krivice.
Ali je še mogoča domišljija, da si zamislimo boljši in pravičnejši svet?
Mislim, da imajo delavke in delavci občutek za to. In nedvomno so stvari, ki bi lahko in bi morale biti boljše. To vemo vsi. A zmanjka nam politične reprezentiranosti in sile, da bi se kot družba preoblikovali v sistem, ki bo pravičnejši in bolj solidaren. Kot vidim, je problem na ravni politike – ljudje nedvomno čutijo, da stvari v sedanjem sistemu niso poštene, niso take, kot bi morale biti. Kot bi bilo prav.
