Začnimo s kratkim historiatom. Leta 2015 so v Slovenski kinoteki na predlog Goethe-Instituta Ljubljana prvič potekali Dnevi nemškega filma / Tage des deutschen Films. Na njih smo pokazali izbor takratne sveže nemške filmske produkcije in kratko retrospektivo Wima Wendersa. Odziv na Dneve je bil zelo dober in postali so stalnica našega jesenskega programa. Leta 2020 smo k šesti izdaji cikla, ki je bila nato zaradi pandemije prestavljena v leto 2021, povabili še Avstrijski kulturni forum Ljubljana in Veleposlaništvo Švice v Sloveniji – in tako so nastali Dnevi nemško govorečega filma / Tage des deutschsprachigen Films. Letos, ko cikel poteka enajstič, smo ga preimenovali v Dneve nemškega, avstrijskega in švicarskega filma / DACH-Filmtage, saj želimo odslej v program vključevati tudi tiste (ko)produkcije iz Nemčije, Avstrije in Švice, v katerih ne govorijo nemško. Pri oblikovanju programa že vsa leta dajemo prednost aktualnim filmom, ki v Sloveniji še niso bili prikazani in največkrat tudi nimajo slovenskega distributerja. Na letošnji izdaji, ki bo potekala od 14. do 18. oktobra, bosta vsako od treh držav zastopala dva celovečerca. Pod njih se podpisujejo režiserke in režiserji različnih generacij. Vseh pet igranih filmov se ponaša z odlično igralsko zasedbo, edini dokumentarec in hkrati edini film, namenjen tudi otroškemu občinstvu, pa ima najprisrčnejšega protagonista.
Otvoritveni film, ki letos pripada Avstriji, je avstrijsko-ameriška koprodukcija Lepa in urejena soba (Beautiful and Neat Room, 2025) Marie Petschnig. V tem igranem celovečernem prvencu, nekakšni »antropološki komediji«, režiserka, ki je bila tudi koscenaristka, kosnemalka in producentka filma, obdela svoje bogate izkušnje s sostanovalci in sostanovalkami, ki jih je bila med dolgoletnim bivanjem v New Yorku primorana iskati zaradi previsoke najemnine. V 22 letih se je v njenem majhnem najemniškem stanovanju zvrstilo več kot 60 sostanovalk in sostanovalcev in ti so bili osnova za šest bolj ali manj čudaških likov v filmu, ki najamejo sobo pri protagonistki – umetnici Marie. Lepa in urejena soba je bila s skromnimi finančnimi sredstvi posneta kar v režiserkinem newyorškem stanovanju. Drugi avstrijski celovečerec v letošnjem programu je Štiri minus tri (Vier minus drei, 2026) Adriana Goigingerja, enega najvidnejših avstrijskih režiserjev mlajše generacije. Drama, posneta po avtobiografskem romanu Barbare Pachl-Eberhart Štiri minus tri. Kako sem po izgubi družine našla novo življenje (Vier minus drei. Wie ich nach dem Verlust meiner Familie zu einem neuen Leben fand, 2012), govori o mladi klovnesi Barbari, ki v prometni nesreči izgubi moža in oba otroka, zatem pa precej nenavadno poskuša predelati grozljivo tragedijo in začeti življenje na novo. V flashbackih spoznavamo tudi njeno kratko družinsko življenje in delo pri Rdečih noskih. Barbaro vrhunsko odigra Valerie Pachner, ki je izstopala že v več filmih, npr. v drami Tla pod nogami (Der Boden unter den Füßen, 2019) Marie Kreutzer.
Tudi iz Nemčije prihajata zelo različna celovečerca. Edgar Reitz, starosta nemške kinematografije (mdr. eden najvidnejših predstavnikov novega nemškega filma in avtor monumentalne serije filmov Domovina (Heimat, 1984–2013/), je ob pomoči mladega korežiserja Anatola Schusterja ustvaril iskrivo kostumsko-konverzacijsko komorno dramo Leibniz – kronika izgubljene slike (Leibniz – Chronik eines verschollenen Bildes, 2025), ki pripoveduje o nenavadni epizodi iz življenja velikega nemškega polihistorja Gottfrieda Wilhelma Leibniza. Dogajanja in prizorišč v filmu je zelo malo, toliko bogatejši pa so dialogi, ki se vrtijo predvsem okrog umetnosti, ljubezni in resnice. V filmu nastopi nekaj izjemnih nemških igralk in igralcev: Edgar Selge, Barbara Sukowa, Lars Eidinger in Aenne Schwarz. Kot zanimivost omenimo, da smo leta 2015 na Dnevih nemškega filma že pokazali enega od Reitzevih celovečercev – Druga domovina – kronika hrepenenja (Die andere Heimat – Chronik einer Sehnsucht, 2013) –, sicer pa so filmi tega režiserja, ki bo letos dopolnil 94 let, v Sloveniji redko na ogled. Drugi letošnji nemški prispevek je dokumentarno-animirani Deček iz cirkusa (Zirkuskind, 2025) v režiji Julie Lemke in Anne Koch. Gre za topel in razgiban portret potujoče nemške cirkuške družine sintskih korenin. Osrednja portretiranca sta prisrčni enajstletni Santino in njegov nič manj simpatični osemdesetletni pradedek Ehe, ob njiju pa nastopi še vrsta drugih članov velike družine, vključno s psi, poniji, konji, govedom, kamelami in lamami. Film govori o cirkuškem življenju, občutju pripadnosti in povezanosti v družini, dotakne pa se tudi holokavsta in še vedno prisotne diskriminacije Sintov in Romov. Na projekcijo Dečka iz cirkusa še prav posebej vabimo družine z dečki in deklicami od desetega leta starosti!
Švico bosta letos zastopali igrani koprodukciji. Prva je švicarsko-nemška drama Stiller (2025) Stefana Haupta, posneta po slovitem istoimenskem romanu Maxa Frischa. Gre za prvi poskus ekranizacije te švicarske klasike – poskus, ki se sicer ne približa kompleksnosti in ambivalentnosti literarne predloge, a si ga je vseeno vredno ogledati, ne nazadnje zaradi igralske zasedbe: v glavnih vlogah nastopajo Albrecht Schuch, Sven Schelker, Paula Beer, Maximilian Simonischek in Marie Leuenberger. Slednja navduši tudi kot glavna igralka drugega prispevka Švice – odličnega avstrijsko-švicarsko-nemškega psihološkega trilerja Materin otrok (Mother’s Baby, 2025) v režiji Johanne Moder. Režiserka, ki se je pred petimi leti na Dnevih nemško govorečega filma predstavila s satiro Nekoč so bili prekucuhi (Waren einmal Revoluzzer, 2019), se je v Materinem otroku – katerega naslov z razlogom spomni na kultnega Rosemaryjinega otroka (Rosemary’s Baby, 1968) Romana Polanskega – lotila strahov in tesnobe v prvem obdobju materinstva. S svojim četrtim celovečercem, v katerem do konca ostaja nejasno, kaj je res, kaj pa zgolj umišljeno, je Johanna Moder ustvarila napet, inteligenten in na pravih mestih s humorjem začinjen triler o še vedno precej tabuizirani témi.
