Matjaž Žbontar bo 12. novembra 2026 v organizaciji Slovenske kinoteke in s podporo Veleposlaništva Slovenije v Beogradu v Jugoslovanski kinoteki pokazal svoj študentski srednjemetražni film z naslovom Parnjača (1979) s Pavletom Vuisićem v glavni vlogi ter tako dopolnil poletno retrospektivo Jugoslovanske kinoteke ob igralčevi 100-letnici s filmom, ki doslej še ni bil predvajan na velikem platnu. Ob tej priložnosti je Žbontar zapisal nekaj besed o svojem delu in spominov na snemanje filma.
–––––––––––––––––––
Rojen sem 3. februarja 1950 v Ljubljani. Za študij na pomorski šoli v Piranu me je navdušilo branje knjig v času osnovne šole: Kon Tiki, Otok zakladov, Robinson Crusoe, 20 000 milj pod morjem, Kolumb, Magellan, Nevidni sovražnik na Atlantiku, Pekel na Pacifiku, Titanik … Po končani pomorski šoli sem se leta 1968 vkrcal kot v. d. III. oficirja stroja na tovorno-potniško ladjo Ljubljana na poti okoli sveta. Afrika, Indija, Hongkong, Japonska, Kanada, zahodna obala Amerike, Panama in nazaj. To pot sem ponovil trikrat. V Osaki sem si ogledal svetovno razstavo arhitekture. Ta izkušnja me je pripeljala na študij arhitekture v Ljubljani, ki sem ga po enem letu zaključil, saj je bila statika zame prevelika prepreka.
Leta 1970 sem si v Ljubljani ogledal selekcijo kratkih jugoslovanskih filmov in se odločil, da bom študiral film na AGRFTV v Ljubljani. Sledilo je veliko razočaranje, saj so se predavanja o filmu začela šele v tretjem letniku. Temu sem se izognil tako, da sem kupil kamero super 8 in začel snemati filme. Te sem poslal na festival amaterskega filma, na »mali« Pulj, kjer sem bil dvakrat uspešen: leta 1973 z Mašincami in leta 1975 s filmom Pomaranča ali kvarni vpliv droge na mladinca, za katerega sem prejel veliko nagrado žirije. V žiriji je bil tudi Lordan Zafranović, ki me je povabil na študij v Zagreb, in takoj sem se prepisal na zagrebško akademijo.
Tam je bilo super! Zgodovino filma je predaval Ante Peterlić, vizualno kulturo Radovan Ivančević, režijo in scenaristiko Babaja in Berković, kamero Tanhofer, montažo njegova žena Radojka, literaturo pa Vlatko Pavletić. TV-režijo je predaval Ivan Hetrich, dokumentarni film pa Dušan Vukotić, ki je leta 1962 prejel oskarja za animirani film Surogat. V tretjem letniku sem posnel dokumentarni film Zmaj o vaškem posebnežu, ki je sam naredil zmaja in letel s Slivnice nad Cerkniškim jezerom. Za ta film sem prejel jugoslovansko nagrado 7 sekretarjev SKOJ-a.
Jadran film in Zagreb film (takrat svetovni zenit animirane produkcije) sta postala naš drugi dom; tam se je začela praksa ob resnih produkcijah in koprodukcijah. Za diplomski film sem prijavil igrani film Parnjača. Scenarij sva napisala skupaj z danes že pokojnim kolegom Dragutinom Krencerjem, osnova zanj pa so bile Mašince. V sedemdesetih letih se je začel masaker nad parnimi lokomotivami, ki so razrezane končale v železarnah. Ostale so le redke, ki jih vidimo ob železniških postajah. Še danes ne razumem, zakaj so ta tehnični spomenik pretopili v konstrukcijsko železo, namesto da bi lokomotive razstavili na postajah po Jugoslaviji. Parne lokomotive so bile moja obsesija že v mladosti. Od nekdaj so me navduševali veliki tehnični izumi – od lokomotiv, letal in ladij (predvsem vojnih) do dosežkov, ki so zaznamovali zadnjih 150 let človeške zgodovine, vse do pristanka na Luni in današnjega programa SpaceX.
Izkušnja z Jadran filmom je odločilno vplivala na mojo nadaljnjo filmsko pot in izbiro žanra, s katerim sem se pozneje ukvarjal. Na sestanku z direktorjem Sulejmanom Kapićem je bil prisoten tudi gospod, ki mi je dal jasno vedeti, kaj bo ostalo v scenariju in česa ne bom dobil na snemanju. Vujisića ne bom dobil, ker so ravno končali Seljačku bunu in je bil popolnoma zapit, tako da so ga morali med snemanjem držati, da ni padel (besedilo pa je vedno znal povedati!), Šovagović je bil zaseden, Vukmirica pa lahko nastopa, vendar lik ne more priti iz zapora (ker Jugoslovanske železnice niso zaposlovale kaznjencev), na postajah ne bo divjačine na dveh vozovih, ki so jo pošiljali v hladilnice, konja ne bomo povozili, ne bo osmih lipicancev, s katerimi bi kočijaž Pajo lokomotivo odpeljal na razrez, in lokomotiva ne bo pobarvana na belo, ker bi bilo to predrago.
Vprašal sem ga: »Kaj bo potem ostalo od filma?« Kratek odgovor je bil: »Take it or live it!« Na Akademiji so mi rekli: »Saj ti je povedal!« Ta gospod je bil Branko Lustig. Dal mi je vedeti, da je producent »bog in batina« filma, režiser pa »niko i ništa«! Za to lekcijo sem mu bil hvaležen celo življenje, saj sem nehal sanjati o igranih filmih in se posvetil dokumentarcem in TV-formatom. Tako sem tudi nadaljeval s potovanji po svetu.
Takrat sem bil pravi samozavestni roker z lasmi do ramen, ki ni prenesel tega, da se nečesa ne da dobiti, narediti – vztrajen do konca! Najprej sem šel do Šovagovića, ki je pogledal scenarij in mi rekel, da če dobim Vujisića, bo tudi on igral načelnika postaje. Potem sem šel z vlakom v Beograd do Pajota. Kje točno sva se dobila, se ne spomnim. Tudi on je po pogovoru in kratkem ogledu scenarija takoj pristal na to vlogo. Omenil sem mu, da ne vidim nikogar drugega v tej vlogi in da bi bilo zelo zanimivo tudi zanj, da iz kamionđije postane še mašinfirer. Da ni nič kompliciranega voziti parno lokomotivo, da je tako ali tako na tirih in da bo pravi voznik stal zraven. Tudi nekaj rakij sva spila, ura je bila že okoli polnoči, ko sva se razšla. Motilo ga je le to, da sta že spet v igri Lustig in Jadran film. Ko sem se vrnil v Zagreb, so bili gospodje presenečeni – kako mi je uspelo? Poklicali so oba igralca in ko sta potrdila sodelovanje, se je začelo zares.
Snemalec je bil Ante Verzotti, ki je že dolgo snemal z Zafranovićem. Bil je najboljši izbor, saj ni nikoli kompliciral in je v težkih razmerah naredil izvrstno sliko. Tudi on je diplomiral na FAMU. Snemanje je trajalo 14 dni. Snemali smo na zagorski progi. Bili smo v hotelu v Varaždinu, kjer je Pajo zvečer, ko smo prišli, spil 22 šilc vodke. Zjutraj je bil popolnoma priseben. Nepozaben dogodek se je zgodil v avli hotela, ko sva z Lustigom delala plan. Pristopila je prebrisana ciganka in mi rekla, naj ji pokažem dlan, da vidimo, kaj se mi piše. Dal sem ji roko, gledala je in rekla: »Uuu, od tebe ništa neće biti!« Potem je nagovorila še Lustiga, da ji je pokazal svojo dlan. Gledala ga je v oči in mu rekla: »Jao, gospodine, vi ćete jako uspjeti u životu!«.
Bila je prekrasna zima, s Pajom sva se odlično razumela. Bilo je zelo malo ponovitev kadrov. Na koncu smo posneli najzahtevnejše kadre, v katerih je Pajo na uzdi vodil šest lipicancev, ki so vlekli lokomotivo na razrez. Zgodil se je čudež, ki ga ne bom nikoli pozabil, saj je začel padati južni sneg, ki je v eni uri pobelil lokomotivo. Lustig je samo gledal in mi rekel, da sem »lucky man«, saj sem s pomočjo od zgoraj dobil belo lokomotivo. Na koncu sem dobil skoraj vse, kar sva si s scenaristom zamislila.
Konec leta 1980 sem odšel v Južno Ameriko in se imel super dobro v Boliviji, Peruju in Braziliji. V Slovenijo sem se vrnil čez šest let. Tam sem snemal propagandne in dokumentarne filme ter odkril malo znano civilizacijo Guarani ob prvih pritokih Amazonke. Na antropološkem inštitutu v Zürichu so opravili raziskave in datiranje ostankov; šlo je za predinkovsko kulturo, ki je živela v širnih pampah pred 1500 leti. Branko Lustig pa je res uspel v vseh pogledih, saj je kot producent v Hollywoodu sodeloval s Spielbergom, Ridley Scottom in drugimi – sam sem bil velik oboževalec Ridleyja.
Parnjača še ni videla kinoprojektorja: nekajkrat so jo v osemdesetih letih predvajali le na HRT in TVS.
