Serija Šale (Hacks, 2021–2026) se odpre s pogledom na Deborah, ikono stand-up komedije, ki jo odigra druga – resnična ikona ameriške komedije, Jean Smart. Ta je po začetkih v gledališču že v osemdesetih prejšnjega stoletja zaslovela s humoristično serijo Designing Women (1986–1993), se dodatno uveljavila z vlogo v Fraserju (1993–2004) in se od tedaj pojavila v številnih uspešnih filmih in nanizankah. S svojimi simpatičnimi, a dokaj prežvečenimi šalami Deborah v svetlikajočem se blazerju zabava polno dvorano krohotajočih se oboževalcev. Počiva na lovorikah svoje slave, predhodnega prodornega dela, udobne večletne rezidence v Las Vegasu in noro uspešnega teleprodajnega podjetja. Ko ne nastopa, načrtuje nastope in snema oglasne spote, se ukvarja s širjenjem bogate zbirke starin in oboževanjem svojih dveh valižanskih ovčarjev. Zmagoslavje njenega prihajajočega 2500-tega nastopa pa potolče novica, da bo izgubila prestižni petkov in sobotni termin svojega šova. Marty, njen dobri prijatelj in lastnik igralnice, v kateri nastopa, jo skuša po serviranju slabe novice potolažiti z vprašanjem, ali ni že tako ali tako naveličana pogostega nastopanja. Saj je vendar na avtopilotu! Besna Deborah odgovori: »Ko bi vsaj bila! Že vso kariero moram biti na preži pred kreteni, kot si ti!«
Medtem se na drugi strani puščave Mojave, v Los Angelesu, osrčju šovbiznis industrije, mladi piski komedij Avi (Hannah Einbinder) ruši svet. Zaradi neprimerne šale o zaklozetiranem politiku – ki je bila morda, kot jo bo kasneje podučila Deborah, problematična le zato, ker ni bila dovolj smešna – je bila odpuščena in postala persona non grata. Spoznamo jo, ko svojega agenta Jimmyja zaslišuje, ali je res stopil v stik z vsemi, ki bi lahko pomagali, in ga moleduje, naj ji najde kakšno priložnost. Jimmy LuSaque Jr., ki ga upodobi soavtor serije Paul W. Downs, se hitro domisli rešitve, s katero bo ubil dve muhi na en mah – Avo bo poslal k Deborah, ki je prav tako njegova varovanka. Prva bo dobila delo, druga pa hudo potrebno osvežitev svojega materiala, s čimer bi morda celo obdržala trenutno število nastopov. Edina težavica je, da obe prezirata vse, kar druga predstavlja. Po blagem makiavelizmu dobrosrčnega agenta se poti glavnih junakinj vseeno prekrižata. In, naj se temu še tako upirata, tudi prepleteta.
A serija, ki v glavni vlogi postavlja ženski in jo je ustvarila večinoma ženska – tako scenaristična kot filmska – ekipa, nima klasičnih »močnih ženskih likov«. Deborah in Ava sta precej kompleksnejši od tega stereotipa, pogosto pokažeta svoje šibkosti in tudi nista vselej všečni. Deborah je neomajna kapitalistka, ki zna biti naduta, egoistična in kruta. Obenem je tudi pokončna, zabavna in na svoj način skrbna. Ava predstavlja politično ozaveščeno, biseksualno »zilenijko«, ki Deborah redno pridiga o družbenih in okoljskih posledicah njenega življenjskega sloga, a ideje o družbeni odgovornosti večinoma ne uspe preslikati v prevzemanje lastne odgovornosti, solidarnost pa le redko usmeri v ljudi, ki jo dejansko obkrožajo. Je načelna in čuteča, v svojih nadležnih trenutkih pa tudi neizmerno prikupna, predvsem zaradi genialnih samopomilovalnih grimas in mikroizrazov, ki ji jih nadene igralka Hannah Einbinder.
Kot nam pokažejo že uvodni prizori pilotne epizode, je osrednje trenje nanizanke generacijski in idejni razkol med Avo in Deborah. Avino očitajoče svetohlinstvo iritira Deborah, ki se je v dolgoletni karieri sprijaznila s šovinizmom, pogoltnostjo in pokvarjenostjo zabavljaške industrije. Zavoljo svojih ambicij tako že desetletja požira in reproducira seksistične šale, pristaja na moralne kompromise in skuša posvojiti morebitne žaljivke ter se na ta način pred njimi zaščititi. Zato je za Avo naslovni »hack«, prodana duša. Skozi pet sezon se glavni junakinji razvijata, učita in spreminjata – čeprav to ni vedno enostavno. Ko se Deborah v četrti sezoni približa svoji sanjski službi voditeljice večerne pogovorne oddaje in si končno prisluži spoštovanje moških komikov, ki jih je občudovala vso kariero, ji prijateljevanje z njimi onemogoči ravno Avin vpliv. Kot pove: »Tvoj glas imam v glavi in nisem mogla biti tiho, ko so govorili čez biseksualce. Zaradi tebe! Prej sem bila čisto zadovoljna s tem, da sem privlačna komičarka v Las Vegasu, ki služi ogromno denarja, potem pa se pojaviš ti in me prisiliš, da hočem več. To je nadležno!« Prav ta »Avin« nadležni glas se vedno znova vrača, dokler ga Deborah ne sprejme ter najde moč in samospoštovanje v sledenju lastnemu moralnemu kompasu.
Ustvarjalci serije, Lucia Aniello, Jen Statsky in Paul W. Downs, so Šale opisali kot zgodbo o odrešitvi. Iz njihovih ust v božja ušesa – lahko bi rekli, da se je Deborah skozi pet sezon odrešila in pri tem rešila tudi Avo ali ji vsaj zelo pomagala. Ravno njune razlike ju namreč vedno znova prisilijo v osebnostno rast. Da bi si stali ob strani, se razumeli in bili zmožni resnične solidarnosti, katere ključni element je iskrena, konstruktivna kritika, morata preseči svoj ego. Največji korak na tej poti je prav to, da sami sebi in ena drugi priznata, koliko si pomenita. To najbolje prikaže čustvena finalna epizoda, v kateri njuno prijateljstvo Deborah dobesedno vrne voljo do življenja, na ta način pa jo Ava tudi dejansko reši.
A Šale niso samo Deborah in Ava. Stranske vloge se skozi sezone namreč razvijejo v ključne elemente serije. Najbolj izstopa ljubljenka občinstev, odrska in televizijska igralka, komedijantka, internetna senzacija in popzvezda Meg Stalter, ki z neustrašno, karikirano predanostjo igra lik Jimmyjeve asistentke Kayle (dvomim, da bo svetovna scenaristika kdaj uspela prekositi repliko »You’re being outperformed by a dead corpse, mama!«). Tudi liki, ki se zgodbi pridružijo v zadnjih sezonah, recimo Randy (igra jo stand-up komičarka Robby Hoffman) in dance mom Julianne Nicholson, hitro presežejo stranske like in na koncu poskrbijo za nekaj najboljših momentov zaključnih sezon.
Do zdaj bi moralo biti že jasno, da Šale gledalki ponujajo tako zabavo kot užitek. Kaj pa radost? Pia Brezavšček in Jasmina Založnik v opisu koncepta 32. edicije festivala Mesto žensk, ki si temo deli s to rubriko, zapišeta, da »radost ni preusmeritev pozornosti, ampak kljubovanje, nepripravljenost odreči se človečnosti«. Z nekaj gotovosti lahko zatrdimo, da velik del komercialne produkcije ne dosega tega kriterija. S comfort watchanjem popkulturnih klasik pozornosti ne moremo zares preusmeriti, vsaj ne v celoti. Mnogi, ki se v želji po odklopu odpravimo po poteh nostalgije, hitro ugotovimo, da so junakinje Seksa v mestu (Sex and the City, 1998–2004) neznosne, nazadnjaške in polne predsodkov, da je Varuška (The Nanny, 1993–1999) polna izraelske propagande, da je izraelska propaganda prisotna tudi v Midve z mamo (Gilmore Girls, 2000–2007), poleg tega pa sta Lorelai in Rory pravzaprav privilegirani, fatfobni, pick me punci, ki nikoli ne prevzameta odgovornosti za svoja dejanja – in še bi lahko naštevali, v nedogled. Zares brezskrben odklop je zato nemogoč, delni odklop pa zahteva skrbno prakticiranje kognitivne disonance.
Za bolj poglobljeno in pristno udobje, uteho ali veselje torej potrebujemo nekaj drugačnega. Feministična radost se po navadi najde tam, kjer so skrbni, načelni in v splošnem solidni ljudje. Občasna iskrica dobrega, sploh dobrega, ki je kompleksno in zato človeško, je res akutno potreben balzam. Tega Šale ne odražajo le v sami nanizanki in njenem pristnem ter ljubečem prikazu ženskih in kvir življenj z njihovimi poskusi radostnega obstoja v skorumpiranem svetu (čeprav to ni zanemarljivo, saj še danes, kljub raznim kvotnim trendom, redko vidimo produkcije, ki v ospredje postavljajo ženske in manjšinske like, še redkeje pa so to polnokrvni liki, ki niso ujeti v spolne in druge klišeje). Načelnost in splošni duh solidarnosti sta razvidna tudi iz politične aktivnosti Hanne Einbinder in ustvarjalne ter igralske ekipe nanizanke, ki kljub temu – ali, če smo še bolj optimistični, tudi zaradi tega – trdno stoji za njo. Einbinder namreč že od začetka izraelskega genocida, kljub svoji takrat še ne uveljavljeni ali varni poziciji v industriji, javno in vztrajno razglaša svojo podporo Palestini ter obsoja ameriško zunanjo in notranjo politiko. Ob tem pa reflektira tudi lastno pot od mlade ameriške Judinje z vsiljenimi sionističnimi nazori njene (sicer progresivne) verske skupnosti do politično ozaveščene anti-sionistke, ki sledi svojemu etosu, tudi če s tem tvega, da bo zašla s poti do zvezdništva.
Zgodbe o odrešitvi so tako jedro nanizanke Šale, ki svojim likom dopušča večplastnost, rast, nazadovanje in ponovno rast. Ponuja satiro Hollywooda, ki popolnoma zaobide cinizem in je namesto tega pristna, čustvena, globoka, trapasta, reflektirana zgodba. Junaki v njej so namreč srčni, tudi ko se zdijo butasti, plehki ali koristoljubni. Ustvarjalci tako likom kot igralkam, ki jih upodabljajo, ne odrekajo človečnosti in kompleksnosti – s tem pa prostor zanju ponujajo tudi nam.
