Dobra stvar (dobrih) filmov je, da nam pred resničnim svetom včasih pomagajo pobegniti v varno zavetje fikcije, kjer je – vsaj na koncu – ponavadi vse tako, kot mora biti. Eskapizem je pomemben mehanizem, s pomočjo katerega se lažje soočamo z vsakodnevnimi eksistencialnimi, družbenimi in političnimi izzivi. Še boljša stvar pa je, da nam (dobri) filmi pomagajo pri navigaciji in razumevanju kompleksnih dogodkov in paradoksov sodobnega sveta, kar je še posebej dragoceno prav v razdvojenih in negotovih časih, v kakršnih živimo danes.
Iz tradicionalne Ekranove rubrike Inventura, v kateri filmske kritičarke, kuratorji, režiserke in drugi filmski delavci izberejo po njihovem mnenju najboljše filme preteklega leta, je razvidno, da so mnogi najvidnejši filmi lanskega leta aktivno prevpraševali status quo, reflektirali težavno sedanjost in naslavljali vzroke zanjo. Pomembne teme so obravnavali onkraj črno-belih resnic ter odpirali in niansirali polje naracije. V turbulentnih časih ni vseeno, kakšne zgodbe ustvarjamo in pošiljamo v svet.
Rdeča nit lanske filmske sezone je bila, kot odgovor na trenutni zeitgeist ali pa zgolj njegov odtis v film sam, tema upora. Upor – ne le kot fizično dejanje ali boj na ulicah, ampak tudi kot miselni, kulturni in umetniški odziv na vse bolj nevzdržne razmere, ki bodisi vztrajajo ali pa se razraščajo po vsem svetu. Zdi se, da je politična zavest lani po dolgem času spet bolj odločno vstopila v film: od največjih blockbusterjev, kot sta bila Ena bitka za drugo (One Battle After Another, 2025, Paul Thomas Anderson) in Grešniki (Sinners, 2025, Ryan Coogler), prek nekaterih najvidnejših naslovov leta: Fiume o morte! (2025, Igor Bezinović), Tajni agent (O Agente Secreto, 2025, Kleber Mendonça Filho), Bila je samo nesreča (Yek tasadef sadeh, 2025, Jafar Panahi) in Sirat (Sirāt, 2025, Oliver Laxe), do intimnih dram, recimo Žal mi je, punčka (Sorry, Baby, 2025) Eve Victor ali Če bi imela noge, bi te brcnila (If I Had Legs I’d Kick You, 2025) Mary Bronstein, pa tudi kratkih filmov, kot sta zmagovalca lanske Animateke, Marčevska zima (Lumi saadab meid, 2025, Natalia Mirzoyan), in FeKKa, Prekinitev ognja (Prekid vatre, 2025, Jakob Krese).
V tem kontekstu v tokratni številki Ekrana tako še posebej opozarjamo na nekaj izstopajočih tekstov. Maša Peče se v rubriki In memoriam spominja britanskega režiserja, filmskega aktivista in medijskega teoretika Petra Watkinsa. Watkins, piše Peče, »je bil eden redkih glasov, vizionarjev, upornikov z razlogom, zaradi katerih je lahko film neskončno vznemirljiv in hkrati skrajno pomemben, tehten izraz človeškega duha. […] Vse življenje je bíl ideološki boj, odpor proti krizi množičnih medijev, ki ni le finančna in politična, kot radi poudarjajo mediji sami, temveč kulturna, ustvarjalna, predvsem pa moralna.« Matjaž Zorec v Pritisku daljinca skozi prizmo sodobne slovenske televizijske produkcije obravnava našo prvo serijo VOS (1965), v kateri France Štiglic »obravnava relevantne, pretirano čaščene družbene tematike na nov, še neviden način, z institucionalno podporo ter kreativno svobodo, s poznavanjem in upoštevanjem domačih nastavkov in smiselno implementacijo tujih zgledov.« Z letošnjega Liffa izpostavljamo recenzije treh politično angažiranih filmov: o Tajnem agentu, »atraktivni in aktualni ter žalostni filmski stvaritvi, ki močno presega okvire političnega komentarja« piše Veronika Šoster; Robert Kuret v prispevku »Kaj pa zahodna Sahara?« mapira geopolitično situacijo Zahodne Afrike, ki se kot nevidni okvir vpisuje v film Sirat; Matjaž Zorec pa skozi recenzijo filma Kontinental ‘25 (2025, Radu Jude) naslovi realnost gradbene industrije in nepremičninskih poslov.
Nov letnik teoretske rubrike Interval bo letos poskušal vzpostaviti teoretski dialog s koncepti, kot sta dekolonizacija in dekolonialnost. »Gre za dolgotrajen in še vedno nedokončan napor, usmerjen v odvajanje od imperialnih načinov spoznavanja, v pretresanje geološke plasti kolonialne modernosti in v zamišljanje drugačnega sveta; sveta v množini in polilogu.« Dekolonizacija bo tudi glavna tema letošnjega projekta Kino Ekran x Medkritika, v katerem raziskujemo uporabo različnih praks pri razmišljanju o filmu. Ob tem lepo vabimo k branju enega izmed tekstov, ki so nastali po lanski izvedbi omenjenega projekta, v katerem o novih obzorjih vesterna skozi analizo filma Meekov odcep (Meek’s Cutoff, 2010, Kelly Reichardt) razmišljata Vanja Gajić in Tinkara Uršič Fratina.
Iz Ekrana januar/februar izpostavljamo še tri slovenske dokumentarne filme. Petra Meterc piše o filmu Gora se ne bo premaknila (2025) Petre Seliškar, ki obravnava »izgubo določenega načina življenja, bogastva znanja, ki se prenaša iz generacije v generacijo in izgubo ekološke zavesti, ki ima že dolgo uničujoče posledice za ves svet.« Anja Banko pretresa subtilne podobe filma Ne pozabi me (2025, Anja Medved in Nadja Velušček), ki deluje kot gesta ohranjanja spomina in ustvarjanja arhiva. Vanja Gajić pa se v intervjuju z Metodom Pevcem pogovarja o njegovem najnovejšem projektu Ko pridem ven (2025), ki nas postavi v vsakdanjo resničnost obsojencev, ki bivajo med stenami zapora Dob.
Dobrodošli v novem (filmskem) letu. Naj nam prinese čim več zgodb o tem, kako spremeniti resničnost, kako prisluhniti preteklosti in kako (do)misliti prihodnost. Zgodb, s pomočjo katerih bomo lahko bolje razumeli sebe, druge, svet in čase, ki prihajajo. Prva številka 63. letnika revije za film in televizijo Ekran v 2026 ohranja zavezo k večplastni, preudarni in skrbni obravnavi relevantnih filmov in filmskih vsebin, hkrati pa v novo leto vstopa tudi z nekoliko posodobljeno vizualno podobo. Za osvežitev, ki zagotavlja še boljšo bralsko izkušnjo, je poskrbela oblikovalka Ajda Schmidt. Zato vas brez odlašanja lepo vabimo k branju.
Ekran lahko podprete tako, da se nanj naročite.
