Summertime, and the livin’ is easy … ali vsaj the livin’ is easier. Lahkotnejše. Razgret asfalt, prazne pisarne in pretočen mestni promet. Temno zeleni gozdovi, črički, posušena trava, zlato žito in junijski hrošč, ki leti v somraku. Modro morje, modro nebo in modre hortenzije v cvetu. Bosonoge dogodivščine, spuščeni lasje, kava čez led, prsti, lepljivi od sočnih breskev. Ležerna jutra, dolgi večeri in meteorski dež Perzeidov. Raztegnjeni čas, čas, da v roke vzamete novo številko Ekrana, ki v branje prinaša 112 strani svežih filmskih vsebin.
Vsak ima svojo najljubšo esenco poletja. A ko pomislimo na filmsko poletje, večinoma najprej pomislimo na Žrelo (Jaws, 1975, Steven Spielberg). Če ne prej, ko se pri plavanju v morju nekoliko preveč oddaljimo od obale. »Žrelo je postalo prvi blockbuster in sprožilo tako imenovani »summer movie craze«, vročico poletnih filmskih hitov, ki je še danes na delu. Obveljalo je za absolutno filmsko klasiko in je za marsikoga brezhibna mojstrovina, film brez napake. Toda Žrelo ni le film. Je popkulturni fenomen, prav toliko nostalgičen kot aktualen, odločno zeitgeistovski in hkrati brezčasen. Že več kot pol stoletja napaja strah in nelagodje plavalcev in poletnih dopustnikov. Nobena druga filmska pošast se ni tako močno zagrizla v kolektivno zavest kot njegov veliki beli morski pes, po domače Bruce.« Tako piše Maša Peče, ki v rubriki Saj ni res … pa je! tokrat predstavi eno najbolj neverjetnih zgodb iz zakulisja filmske umetnosti.
Da je snemanje filmov lahko prava avantura, potrjuje tudi intervju s slovaškim dokumentaristom Mirom Remom, ki ima, »tako kot denimo Ulrich Siedl ali Werner Herzog, posebno žilico za upodabljanje ekscentričnih osebnosti«. Remo je na razpadajoči češki kmetiji sredi odročne Šumave naletel na »dva otroka iz pravljice bratov Grimm«, šestdesetletna dvojčka Františka in Ondřeja, ter o njiju posnel film Da se ti zmeša v divjini (Raději zešílet v divočině, 2025). Remo bi verjetno z veseljem posnel tudi film o Johnu Smithu, najvidnejšem predstavniku britanskega avantgardnega filma, ki je z retrospektivo filmov maja gostoval na Festivalu V-F-X Ljubljana, kjer je slehernega obiskovalca očaral s svojim ironičnim, a obenem toplim smislom za humor, ki prežema tako njegovo radovedno osebnost kot njegov ustvarjalni opus. Z »enim od mnogih ter enim in edinim Johnom Smithom« se je ob tej priložnosti za Ekran pogovarjala Vanja Gajić.
V filmsko poletje nas sicer vsako leto tradicionalno pospremi izolski festival Kino Otok. Na njem se je z eno od gostij, armensko filmsko režiserko Tamaro Stepanyan pogovarjala Petra Meterc, ogledali pa smo si lahko tudi kar dva njena filma. V osebnem filmskem eseju Moji armenski duhovi (Mes fantômes arméniens, 2025) »se režiserka poda v raziskovanje zgodovine armenskega sovjetskega filma in hkrati, ob izgubi očeta, igralca Vigena Stepanyana, v lastne družinske spomine«, njen igrani celovečerni prvenec V deželi Arta (Le Pays d’Arto, 2025) pa nas popelje skozi sodobno Armenijo. Več o preostalem filmskem programu in dogajanju na Kino Otoku, si lahko preberete še v morsko obarvanem festivalskem poročilu Tinkare Uršič Fratina.
Z Londonskega Festivala dokumentarnega filma Open City se nam je oglasil Rok Govednik. Kot zapiše, omenjeni »festival na vseh svojih dogodkih v kritičnem diskurzivnem prostoru spodbuja dialog in kolektivno raziskovanje« ter si »prizadeva spodbujati eksperimentiranje znotraj razširjenega polja nefikcijskega filma, od dokumentarcev, prek esejev, do multimedijskih in drugih hibridnih del«. Sanja Struna je preživela nekaj popolnih dni na Festivalu daljnovzhodnega filma (FEFF) v Vidmu, Ana Šturm pa se že tradicionalno oglaša s festivala Crossing Europe v Linzu, kjer je letos tako gledalke kot žirijo navduševal novi litovski film. Kritike se tokrat posvečajo trem filmom, ki v središče postavljajo naravo – rastline, živali in reke. Veronika Šoster je preživela »infarktno izmeno« v Pittsburški bolnišnici (The Pitt, 2025 –), Muanis Sinanović pa v eseju »Konec družine« skozi najnovejše delo filmarja-pesnika-glasbenika Jima Jarmuscha Oče mati sestra brat (Father Mother Sister Brother, 2025) secira razpad družinskih vezi v sodobnih liberalnih demokracijah.
Nekoliko zahtevnejše branje vas čaka v rubriki Interval, ki se letošnje leto ukvarja s temo dekolonizacije. Besedilo Marine Gržinić »Filmske solidarnosti: protikolonialno delo v filmu med nekdanjo Jugoslavijo in globalnim jugom«, ki je bilo predstavljeno v sklopu mednarodne konference Strategije dekolonizacije in delo s spominom v popularni kulturi, ki je aprila potekala na Fakulteti za družbene vede, »preko prodorne analize skrbno izbranih primerov iz različnih zgodovinskih obdobij in političnih ter tudi medijskih kontekstov prepričljivo pokaže, da je protikolonialno (spominsko) delo v filmu transnacionalno, večsmerno, večplastno in verjetno nikoli zaključeno.« V novi rubriki Kontent film, ki jo sourednikuje Robert Kuret, pa tokrat vabimo k branju dveh prispevkov. Intermedijski umetnik Matej Mihevc piše o »Avtonomiji kontenta«, raziskovalka in publicistka Lea Sande pa v prispevku »Nadrealni dražljaj« kontekstualizira Aksiomin program kratkega filma, naslovljen Postajanje podoba, ki ga je za letošnji Festival V-F-X Ljubljana kuriral Marco De Mutiis.
Kar nekaj prostora v tokratni številki namenimo tudi domačim ustvarjalcem in ustvarjalkam. Matjaž Zorec si je ogledal Gorkičevo Pošast za železno zaveso (2026), nadaljevanko, narejeno »na podlagi življenjske zgodbe Metoda Trobca, najslavnejšega in najbrutalnejšega slovenskega serijskega morilca«. Iva Katušin recenzira slovensko manjšinsko koprodukcijo Nehvaležna bitja (Ungrateful Beings, 2025, Olmo Omerzu), v kateri blesti Timon Šturbej, ki je bil nedavno na 61. Festivalu Borštnikovo srečanje nagrajen za vlogo Edgarja v uprizoritvi Kralj Lear v produkciji SNG Drama Ljubljana, kar ponuja izvrstno izhodišče za branje prispevka z naslovom »Anatomija sočutja«, ki prinaša zanimiv in poglobljen portret »najvidnejšega predstavnika mlajše generacije slovenskih igralcev.
Portret Timona Šturbeja je sicer nastal v sklopu letošnje, že pete izvedbe Ekranove filmsko-kritiške delavnice Do zadnje besede, na kateri smo se letos posvetili formi intervjuja in dokumentarnemu filmu. Poleg že omenjenega portreta vas tako za sladek konec vabimo še k branju petih krasnih intervjujev s slovenskimi avtorji in avtoricami: Majo Prettner, Vidom Hajnškom, Majo Dorotejo Prelog, Sinišo Gačićem in Tomažem Gromom, ki so se spomladi zvrstili v kinotečnem programskem ciklu Slovenska dokumentarna pomlad.
Berite filme, berite Ekran!
