Danes je petek, 7. marec. Modro nebo in zlato sonce, kamorkoli pogledaš. Temperatura kaže prijetnih 15 stopinj. Iz tiskarne so pravkar pripeljali novo številko revije Ekran, ki uradno izide 8. marca, na mednarodni praznik žensk.
Čeprav je od njegove smrti minilo že skoraj dva meseca, je v mislih še vedno ves čas z nami. Ob vsakem požirku črne kave, v vsakem tonu Badalamentijeve glasbe in ob pogledu na prižgano svetilko na nočni omarici. David Lynch – »vizionar, sanjač z unikatnim občutkom za skrivnostno in čudaštvo tega sveta. Človek in umetnik. Vremenar s sijajnim smislom za humor.« – in, kot smo ob slovesu še zapisali v Kinoteki, avtor, brez katerega si filma sploh ni mogoče predstavljati.
Lynchu se v posebnem in zelo osebnem In memoriamu tokrat pokloni celotno uredništvo revije Ekran. V prihajajočih pomladnih mesecih pa vas lepo vabimo tudi v Kinoteko, na potop pod gladino njegovih podob, saj bodo v Dvorani Silvana Furlana na ogled skoraj vse njegove mojstrovine. »No Hay Banda! Ni benda, ljudje. Muzika pa vseeno je. Davida ni več z nami, njegovi filmi pa vseeno so.«
Pomladna številka revije Ekran sicer tradicionalno prinaša odmev s festivala Animateka. Veronika Zakonjšek piše o finski animatorki Jenny Jokela, ki svoje animirane filme uporablja kot orodje za samoterapijo in predelovanje čustvenih travm. Posvetimo se tudi dvema celovečercema, avstralski tragikomični stop animaciji Spomini nekega polža (Memoir of a Snail, 2024, Adam Elliot) in filmu Sultanine sanje (El sueño de la sultana, 2023), ki ga je po zgodbi, ki jo je leta 1905 napisala bengalska pisateljica in politična aktivistka Begum Rokeya, zasnovala španska animatorka Isabel Herguera. V okviru animatečne retrospektive Nikoli kot prvič!, ki je predstavila ključne prvence zgodovine animiranega filma, smo si letos lahko ogledali tudi prvi preživeli animirani celovečerec filmske pionirke Lotte Reiniger Dogodivščine princa Ahmeda (Die Abenteuer des Prinzen Achmed, 1926), ki se mu v prispevku »Življenje med sencami« posveti Anja Banko.
Med sencami ostajamo tudi v prispevku »Čas pošasti«, v katerem Aljoša Harlamov skozi zgodovinsko primerjavo sopostavi Eggersovega Nosferatuja (2024) znamenitima predhodnikoma Nosferatu: Simfonija groze (Nosferatu – Eine Symphonie des Grauens, 1922) F. W. Murnaua in Nosferatu – fantom noči (Nosferatu – Phantom der Nacht, 1979) Wernerja Herzoga, pri čemer se sprašuje tudi o tem, kaj ponoven trend popularnosti grozljivke pove o času, v katerem živimo.
»Zgrajen sem iz vode, filma in mineralov« pravi Dragan Živadinov, letošnji prejemnik Prešernove nagrade, s katerim se je za tokratni Ekran pogovarjala Barbara Kapelj. V rubriki Intervju vas lepo vabimo tudi k branju pogovora z indijsko režiserko Payal Kapadia ter scenaristko in režiserko Urško Djukić, ki je s svojim filmskim prvencem Kaj ti je deklicaočarala publiko na nedavnem Berlinalu, v teh dneh pa njen film začenja tudi redno distribucijo v domačih kinematografih.
V rubriki Kratki, ki letos za svoje tematsko izhodišče jemlje film Ali je bilo kaj avantgardnega? (Matevž Jerman in Jurij Meden, 2024), Žiga Brdnik predstavlja »drzni in eksperimentalni« kratkometražni opus Francija Slaka. V rubriki Nova svetloba Nace Zavrl predstavi še digitiziran in digitalno obnovljen »prebojni in škandalozno pozabljen biser« Okvir za nekaj poz (Ram za nekoliko poza, 1976), »šestepizodni dokumentarno-kartografski podvig«, v katerem Karpo Godina […] beleži, sondira in mapira razkošno ozvezdje ljudske iznajdljivosti in domišljije […] v Vojvodini.
Prebojen je tudi tokratni prevodni prispevek »Kvirjenje arhiva« v rubriki Interval. Dagmar Brunow, profesorica filmskih študij na Univerzi Linnaeus na Švedskem, ki se v svojem delu osredotoča na arhive in avdiovizualno dediščino, kulturni spomin, dokumentarni film ter feministično in kvir eksperimentalno filmsko in video prakso, v njem odpira vprašanja o kvirovski vidnosti v arhivskih praksah.
Za konec predstavljamo in napovedujemo še posebno sodelovanje, ki bo skozi celoten letnik revije teklo v sodelovanju s Kinoateljejevim programom Mesto filma – Cinecittà GO! 2025. Za začetek in za pokušino vabimo k branju recenzije in dveh odlomkov iz knjige Naš vsakdanji kino / Nostro cine quotidiano goriškega novinarja in filmskega kritika Sandra Scandolare, ki »prinaša slikovit in bogat pregled zgodovine družbe, pokrajine in mesta, ki stoji na slovenski zahodni meji in je nekdaj – še nedavno, v času Jugoslavije – pomenilo rahlo priprta vrata na Zahod, s tem pa kapljajoč priliv vseh materialnih in kulturnih komoditet, ki so »živele« na »oni« strani.«
Vabljeni k branju. Ekran lahko podprete tako, da se nanj naročite.
