Nova številka revije Ekran, zadnja letos, v nabiralnike, trafike in na police izbranih knjigarn prihaja ravno v času, ko se začenja 35. Ljubljanski mednarodni filmski festival. November je čas, ko filmski duh uide iz steklenice, ko nam svetloba projektorjev skozi meglene dopoldneve in dolge večere kaže pot do najbližjega kinematografa. Po LIFFu se filmsko rajanje nadaljuje na Animateki, za konec pa nas čaka še veliko praznovanje ob častitljivi 40. obletnici Festivala LGBT filma.
O vseh treh omenjenih festivalih bomo seveda pisali v naslednji številki Ekrana, tokrat pa vam v branje ponujamo obsežen tematski blok z oktobrskega 27. Festivala slovenskega filma Portorož. V njem se podrobneje posvetimo več nagrajenim filmom, med njimi celovečernemu prvencu Maje Doroteje Prelog Cent’anni (2024), poetičnemu srednjemetražcu Vida Hajnška V mojih sanjah rase vsako noč drevo (2024), čudoviti kratki animaciji Tri tičice (2024) Zarje Menart, pa tudi zmagovalnemu filmu letošnjega festivala, Odrešitev za začetnike (2024) Sonje Prosenc. Poleg intervjuja z Majo Prelog in Vidom Hajnškom si lahko preberete tudi pogovor z ustvarjalcema filma Ali je bilo kaj avantgardnega? (2024) Matevžem Jermanom in Jurijem Medenom, ki osvetljuje pomemben, premalo znan in izjemno vitalen del zgodovine slovenskega filma, ki je nastajal izven uradne filmske produkcije.
V publicistično-kritičnem smislu se premalo piše tudi o vsebinah nacionalne televizije. V sodelovanju med revijo Ekran, društvom slovenskih filmskih publicistov in publicistk Fipresci in podkastom Društva slovenskih režiserjev in režiserk Filmarija je tako letos, z željo pogledati v zakulisje naše osrednje medijske hiše in predstaviti nekaj izjemnih ljudi, ki jo soustvarjajo, nastala serija štirih pogovorov z naslovom Pritisk daljinca. V njih smo se osredotočili na delo različnih poklicev, ki na RTV ustvarjajo to, kar mi potem gledamo na televizijskih in vse pogosteje tudi računalniških zaslonih ali poslušamo na radijskih sprejemnikih oz. pametnih telefonih.
Na omenjeni sklop se deloma navezuje tudi intervju Katje Stamboldžioski s Heleno Koder, »uveljavljeno in večkrat nagrajeno dokumentarno ustvarjalko, ki je profesionalno pot na TV Ljubljana začela kot napovedovalka, voditeljica in novinarka. Nato se je zapisala scenaristki in režiji ter med letoma 1975 in 2006 ustvarila bogat in vsebinsko pester opus skoraj 50 dokumentarnih filmov, za katere je napisala scenarij, 17 pa jih je tudi režirala.« V rubriki Intervju si lahko preberete še pogovor z direktorjem fotografije Mustafo Mustafićem, ki je nastal v sklopu letošnjega festivala balKam.
V sodelovanju z društvom Fipresci je za tokratno številko nastalo še eno dragoceno besedilo. Gre za besedilo kostumografinje in raziskovalke Mateje Fajt z naslovom »Filmska kostumografija: šivanje brezšivne podobe«, katerega namen je »ozavestiti, kako lahko razmišljamo o kostumografiji – ne le kaj nam film govori preko kostuma, temveč kaj nam kostum govori o filmu« in v katerem nam avtorica predstavi različne kostumografske vidike, od produkcijskega okvira ustvarjanja do postopkov vizualne dramaturgije v kostumografiji.
Z dvema prispevkoma v Ekranu november/december 2024 zaključujemo tudi prvo sezono rubrike Interval, ki je bila letos posvečena razmerju med filmom in okoljem. V besedilu z naslovom »Gledajo z vzhoda, zamišljani in uničeni svetovi« Martin Pogačar recenzira zbornik Kinematografija in okolje v Vzhodni Evropi, v katerem se avtorice in avtorji ukvarjajo z »ekologijo in urbanizmom v češki fotografiji in filmu, s sovjetskimi znanstvenofantastičnimi filmi v času hladne vojne, postapokaliptičnimi krajinami, krizo moškosti in ekologije, z dokumentarci o Černobilu, živalih v madžarski kinematografiji, ogroženi idili v bolgarskem filmu, okoljski etiki in pripovedi v slovenskem ter ekokritiških perspektivah poljskega postkomunističnega filma, recikliranju in elementalni kritiki itd.« V prispevku »Se teorija boji ekološke grozljivke?« pa Maša Peče razmišlja o ekološki grozljivki, ki »je eden najbolj dolgoživih, plodovitih in raznolikih podžanrov filmske grozljivke« in se sprašuje o tem, zakaj se ta kljub »tesni povezavi med grozljivko in ekologijo, kljub neposrednosti, če ne kar preroškosti sporočil« tako pozno in redko pojavlja na radarju ekokritične misli.
Poleg stoletnice rojstva legendarnega igralca Leeja Marvina letos obeležujemo tudi stoletnico nadrealizma oziroma sto let od ustanovitve tega umetniškega gibanja, ki je imelo pomemben vpliv na filmsko umetnost, ter objave Nadrealističnega manifesta (Manifeste du surréalisme) Andréja Bretona in nastanka prvega nadrealističnega filma Prekinitev (Entr’acte, 1924, Rene Clair). Pod drobnogled vzamemo tudi italijanskega režiserja Pietra Germija ter prvo italijansko dokumentaristko Cecilio Mangini. Kar nekaj zanimivih vsebin, kot vedno, najdete tudi v stalnih rubrikah Predmet meseca, Pritisk daljinca, Kritika, TV-serije in Festivali.
Za konec lepo vabimo še k branju intervjuja z letošnjo prejemnico priznanja revije Ekran, Veroniko Zakonjšek, ki – kot je v imenu Sveta revije Ekran, ki priznanje podeljuje, napisal Aljoša Harlamov – »s svojimi teksti o slovenskem filmu, o filmih, dokumentarcih in serijah skozi perspektivo feministične teorije in o manj znanih svetovnih kinematografijah ter (trans)nacionalnih identitetah prispeva k angažiranemu dialogu o sedmi umetnosti.« Veroniki ob tej priložnosti še enkrat iskreno čestitamo za zasluženo nagrado.
Lepo vabljeni k branju.
Ekran lahko podprete tako, da se nanj naročite.
