Komponiranje, priprava, sestavljanje in, seveda, najboljši del – končno igranje glasbe kot spremljave filmske projekcije – je za skupino Jimmy Barka Experience montypitonovski »sedaj pa nekaj kompletno drugačnega« trenutek. Tovrstno početje je torej daleč od ustaljene prakse našega trojca, po drugi strani pa tudi ni ravno klasičen format (če ta sploh obstaja) serijalke Kino-uho, da zasedba, kot je naša, spremlja (nemi) film. Člani te formacije namreč ne pišemo filmske glasbe, in, pomembneje, nismo improvizatorji. Na svojih nastopih si tu in tam pustimo tudi prostor za bolj svobodne izraze, določene dele lahko vedno raztezamo ali krajšamo in v detajlih prirejamo, dogajajo se tudi presenečenja in nenačrtovane zvočne intervencije, a smo še zmeraj izjemno daleč od »free« glasbenega jezika. K čisti improvizaciji se preprosto ne zatekamo. Poleg tega smo izrazito klubski ustroj, naši koncerti pa so pretežno plesne izkušnje.
Zaradi vseh teh značilnosti se na ad-hoc svobodnoformaške odločitve, ki so pogosta značilnost glasbeno-zvočne komponente kinotečne serijalke, tako ne moremo zanašati. To pomeni, da moramo okostje pripraviti vnaprej oziroma moramo najprej pripraviti nabor materialov in skic, končno pa nekakšno matrico, znotraj katere (se) potem lahko s kombiniranjem elementov suvereno igramo in glasbo dejansko izvajamo v živo. Da pridemo do te točke, zahteva lepo število vaj in tu lahko končno le povlečemo vzporednico s siceršnjim načinom dela Jimmy Barke. Ko material dodobra zvadimo, ko se uleže, zmarinira in ponotranji, takrat so tudi naši nastopi prepričljivi.
Najemnik: Zgodba o londonski megli (The Lodger: A Story of the London Fog, 1927) je za nas, gledalce-neprofesionalce, nenavaden in neznačilen Hitchcock, precej drugačen od kanona več kot klasik, kot so Vrtoglavica, Dvoriščno okno, Psiho, Sever-severozahod, Ptiči ipd., s katerim se nam je režiser temeljito zapekel v kolektivno zavest (pa tudi podzavest!). Je nem, črno-bel, »zgodnji«. Vseeno že nakazuje mojstrovo genialnost, saj še zdaleč ni enoplasten in močno presega šablono žanra nemega »krimiča« poznih 20. let. Hitchcock je bil že kot mladenič izjemno spreten v raznih tehnikah in figurah, ne nazadnje (in morda najpomembneje) tudi v dramaturškem loku grajenja in stopnjevanja atmosfere, ki ni nikoli enopomenska, ampak vedno razvejana. Največji izziv za glasbenika je, da se pri Najemniku praktično v vsakem trenutku odvija več dramaturških potekov naenkrat. Scena je v nekem trenutku napeta, lahko tudi srhljiva, takoj v naslednjem že komična, potem romantična, pa še kaj zraven. Film je tako neprestano večplasten in izjemno dinamičen. Razpoloženjem in razvoju likov je zvočno nemogoče slediti, vsaj v konstelaciji našega benda »neglasbenikov«, poleg tega pa to tudi ne bi bilo zares smiselno. Treba je izbrati svojo pot, svoj dramaturški razvoj, kar, paradoksalno, odpira ogromno prostora. Glasbena spremljava Najemnika zahteva jasne odločitve, ki pa v sami zvočnosti dopuščajo dovolj svobode.
Originalne glasbe za film Najemnik načrtno sploh nismo preposlušali, kaj šele komentirali ali upoštevali. Nismo hoteli, da bi kakorkoli vplivala na naše zgoraj omenjene odločitve. Smo pa zato blasfemično uporabili pincetne fragmente glasb iz raznih drugih Hitchcockovih podvigov, ki so večinoma (razen ene teme) težko oziroma verjetno kar popolnoma neprepoznavni. Glede na to, da smo skupina, ki v svoji praksi uporablja semple, smo morali nekako začrtati bazen, iz katerega te semple črpamo. Zelo preprosta odločitev je bila, da posežemo (tudi) po opusu glasb Hitchcockovih filmov, semple pa potem krivoverno režemo, obračamo, obdelujemo … do te mere, da se referenčnost na original povsem izgubi nekje med zvočnimi vrsticami.
Svojo spremljavo lahko grobo delimo v dve skupini: prva so atmosfere, druga glasbene teme. Razmerje med obema seveda ustvarjamo po občutku, povezovalni člen pa je Marjanovo bobnanje, ki spet v grobem stavi na princip »manj je več«. Spremljanje Najemnika je tako velik korak iz našega prostora udobja, ki pa v resnici ni tako velik: premiki iz cone udobja so pri našem ustvarjanju, igranju in izvajanju tudi sicer eno glavnih vodil. »This concludes our danse macabre. Portions of the proceeding were recorded. As for the rest of it, I’m very much afraid it was all in your mind«, kot na nekem posnetku govori mojster suspenza.
