V Slovenski kinoteki 18. septembra odpiramo retrospektivo, posvečeno zgodnjemu ustvarjalnemu obdobju režiserja, scenarista in montažerja Františka Čapa (1913–1972), avtorja, ki se je v filmsko zgodovino najprej zapisal s češkimi, kasneje pa tudi z nemškimi in jugoslovanskimi filmi. Med letoma 1953 in 1972 je deloval in živel v Sloveniji, kjer ga danes poznamo kot utemeljitelja sodobnega slovenskega filma. Retrospektiva, pripravljena v sodelovanju s češkim Nacionalnim filmskim arhivom, pa tokrat odstira manj znano poglavje njegove kariere: izbor sedmih izstopajočih filmskih naslovov, ki jih je pred migracijo ustvaril na Češkem.
Režiserja, ki je odraščal v mestu Tábor na jugu današnje Češke republike, je že od malega zanimal film, a je na očetovo željo šolanje sprva nadaljeval na višji gozdarski šoli (Vyšší lesnická škola) v Písku. Ko je leta 1932 izvedel, da v Pragi snemajo študentski film Pred maturo (Pred maturitou), pa je odpotoval v glavno mesto, tam dobil manjšo vlogo in se odločil v svetu filma ostati. V naslednjih letih je delal vse, kar so mu ponudili: asistiral režiserjem, montiral filme, pisal scenarije in obenem izredno obiskoval filozofsko fakulteto. Leta 1937 ga je producentska hiša Lucerna Film za stalno angažirala kot pisca snemalnih knjig, že leta 1939 pa je v sodelovanju z režiserjem Václavom Krškom posnel tudi svoj prvi film Žgoče poletje (Ohnivé léto), lirično zgodbo o prvih ljubeznih in razočaranjih. Čap, ki je debitantski film podpisal pri petindvajsetih letih, pa se je skozi mojstrsko približevanje različnim temam in žanrom kmalu uveljavil kot eden najproduktivnejših čeških filmskih ustvarjalcev svojega časa. Od leta 1940 do leta 1948 je posnel petnajst filmov, med njimi film Nočni metulj (Nocní motýl, 1941), socialno ljubezensko melodramo in obrtniško mojstrovino, za katero je prejel prvo nagrado na češkem festivalu v Zlínu in priznanje žirije na Beneškem filmskem festivalu, in film Možje brez kril (Muži bez krídel, 1946), intimno akcijsko dramo, ki poveličuje pogum proletariata med protektoratom in je na filmskem festivalu v Cannesu prejela nagrado grand prix za najboljši film s tematiko iz časa okupacije. Predstavili bomo tudi Babico (Babička, 1940), enega redkih filmov iz časa nemške okupacije, ki si je drznil odločno izraziti idejo češke narodne enotnosti in nacionalne identitete, kroniko hribovskega življenja Dekle z Beskidov (Dĕvčica z Beskyd, 1944), posneto na dejanskih lokacijah in v avtentičnih kostumih, ter zgodovinsko dramo Plesalka (Tanečnice, 1943), ki je s svojo tehnično dovršenostjo in osupljivo kostumografijo ob izidu predstavljala enega najdražjih čeških filmov dotlej.
Čeprav so ga po drugi svetovni vojni obtožili kolaboracije ter ga nato kmalu oprostili, je po vojnem filmu Bela tema (Bílá tma, 1948), ki se s političnim patosom osredotoča na povezavo med češkimi, slovaškimi in sovjetskimi partizani, ponovno padel v nemilost komunistične oblasti. Politične spremembe so leta 1949 privedle do njegovega izgnanstva v Zvezno republiko Nemčijo, kjer je začasno nadaljeval svoje filmsko ustvarjanje, dokler ni na Bavarskem leta 1952 srečal Branimirja Tume, direktorja Triglav filma, ki ga je v iskanju strokovne pomoči za razvoj slovenske filmske industrije povabil v Slovenijo.
Filmsko kariero Františka Čapa, ki je v naslednjem desetletju ključno prispeval k začetkom naše žanrske kinematografije, so zaznamovali dramatični politični pretresi in družbene spremembe 20. stoletja. Tudi v Sloveniji kot tujec nikoli ni zares našel svojega miru. Kot »prišlek«, kot so ga pogosto naslavljali filmski vrstniki, se je bil ves čas primoran boriti z zavistjo, tercialnostjo in prikrito ksenofobijo – pa tudi homofobijo – Slovencev. Kljub nenehnim bojem z ideologijami tega obdobja pa njegovi celovečerci še danes pričajo o edinstvenosti talenta, ki je prek različnih tem in žanrov, vključno z literarnimi priredbami, melodramami, vojnimi filmi in komedijami, brezpogojno zaznamoval številne filmske in nacionalne kulture.
Izbor sedmih najpomembnejših naslovov iz Čapovega primarnega ustvarjalnega obdobja na Češkem (1939–1948) je pripravilapoznavalka režiserjevega opusa Marie Barešová iz češkega filmskega arhiva, ki bo avtorjevo filmsko kariero 25. septembra podrobneje predstavila na gostujočem predavanju. Retrospektivo filmov v Dvorani Silvana Furlana spremlja tudi razstava, ki ob bok postavlja dve režiserjevi najbolj plodoviti obdobji: češko in slovensko.
Retrospektivo smo pripravili v sodelovanju s češkim Nacionalnim filmskim arhivom in Veleposlaništvom Češke republike v Ljubljani.
