Združenje evropskih kinotek (Association des Cinémathèques Européennes – ACE) je danes na 78. filmskem festivalu v Cannesu predstavilo šesto izdajo projekta Sezona klasičnih filmov 2025 (A Season of Classic Films 2025). Ob tem je izdalo katalog, ki vključuje več kot 40 na novo restavriranih filmov iz 27 evropskih arhivov in kinotek, med drugimi tudi iz Slovenske kinoteke, ki letos sodeluje s sedmimi digitalno restavriranimi eksperimentalnimi filmi Vinka Rozmana. Ta letna pobuda, ki jo finančno podpira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa MEDIA, omogoča brezplačne projekcije v kinodvoranah in na spletu ter spodbuja pomen filmske dediščine in njene ohranitve, s poudarkom na vključevanju mlajšega občinstva. Od začetka pobude je bilo restavriranih in distribuiranih več kot 210 evropskih filmov.
Na dogodku pa je ACE slavnostno razglasil tudi prejemnika letošnje restavratorske subvencije (Jonit Restauration Grant) za Skupni projekt restavriranja (Joint Restavration Project). Prejeli so ga celovečerni film bosanskega režiserja Ivice Matića Žena s pokrajino (Žena s krajolikom, 1976, Jugoslavija) in pet Matićevih eksperimentalnih kratkih filmov. Njihovo restavriranje bo plod sodelovanja Slovenske kinoteke, ki bo projekt digitalne obnove tudi vodila, Hrvaškega državnega arhiva – Hrvaške kinoteke, ki bo zagotovil izvirni negativ slike in zvoka, Arhiva Republike Slovenije – Slovenskega filmskega arhiva, ki bo omogočil dostop do izvirnega filmskega gradiva Matićevih kratkih filmov, ter Avstrijskega filmskega muzeja, ki bo pomagal pri promoviranju restavriranih filmov na mednarodni ravni.
Ivica Matić (1948–76) je svojo filmsko kariero začel kot prava redkost in izjemnost. V zakladnico jugoslovanskega eksperimentalnega filma mu je v kratkem časovnem obdobju uspelo neizbrisno vrezati edinstven umetniški podpis. Potem ko je, večinoma povsem sam, režiral skoraj 50 kratkih filmov v različnih produkcijskih okoljih – od amaterskih do profesionalnih –, je zbral moči za režijo edinega celovečernega filma, preden ga je pri 28 letih nenadoma izdalo srce.
V njegovem času so lahko neodvisni (oz. amaterski) ustvarjalci pošiljali svoje filme na festivale le, če so bili posneti v okviru katerega od številnih jugoslovanskih amaterskih filmskih klubov. Ker je bilo teh v Bosni in Hercegovini zelo malo, si je Matić klub ustanovil kar sam, bil njegov edini član ter ga ambiciozno poimenoval Komunistični filmski center. Tako noben festival ni mogel zavrniti filmov, ki so prihajali iz tako »pomembne« ustanove. Njegovi filmi po mnenju poznavalcev predstavljajo najboljše, kar ponuja jugoslovanski eksperimentalni film – divje formalne eksperimente z občutkom za humor, globoko sočutje in neprimerljivo liričnost.
Vse te značilnosti – inovativno formo, humor, humanizem in idejo filma kot poezije – je prenesel v svoj prvi in edini celovečerni film, ki ga je ustvaril v tesnem sodelovanju z drugim poetičnim duhom jugoslovanskega filma – snemalcem Karpom Godino. Žena s pokrajino, v kateri je glavno stransko vlogo odigrala slovenska igralka Špela Rozin, je na videz preprosta podeželska zgodba o naivnem slikarju, ki je predan svoji edinstveni umetnosti in se mora nenehno boriti proti družbenim omejitvam in pričakovanjem, da bi se lahko svobodno izražal. To je mogočna metafora o vlogi umetnosti v družbi, a hkrati tudi metafora samega Ivice Matića in njegovih prizadevanj za prenovo jugoslovanskega filma – dih jemajoče mojstrstvo na meji med filmom in sanjsko zaporedno serijo gibljivih slik. Tudi Karpo Godina, ki je posnel nekatere najbolj vizualno osupljive jugoslovanske filme, verjame, da nikoli ni ustvaril bolj izvirnega in lepšega dela kot pod režijskim vodstvom Ivice Matića. Matić je imel komaj 28 let, ko sta ustvarila ta film. Njegov vrstnik Godina danes šteje 81 let in odklanja upokojitev, dokler ta filmski biser, tudi pod njegovim strokovnim nadzorom, ne bo restavriran. Kot zanimivost velja dodati, da je Emir Kusturica nekoč izjavil, da si želi biti pokopan prav skupaj s filmsko kopijo Žene s pokrajino.
Slovenska kinoteka bo skupaj s partnerji vodila tudi digitalno restavriranje še petih Matićevih kratkih eksperimentalnih filmov – Intervju s ljubavnicom (Pogovor z ljubico, 1969), Proces (1970), Mali oglasi – In memoriam (1971), Theme (1971) in Čistilište (Vice, 1974). Izborna komisija, ki so jo sestavljali grška filmska režiserka Elina Psykou, kritik in sokurator programa Beneški klasiki na beneškem filmskem festivalu Federico Gironi in predstavnica ARTE Sophie Tran, je Matićevo delo pohvalila zaradi njegove »drzne vizualne estetike in izstopajoče zapuščine, ki si zasluži širšo prepoznavnost.« Sam projekt pa je žirijo navdušil s svojo umetniško vrednostjo in pomembnostjo za regijsko in evropsko filmsko zgodovino. Zato je prejel najvišjo možno finančno podporo v višini 70.000 evrov.
Program Skupni projekt restavriranja je nastal leta 2022, ko je prva zmagovalka prijavljenega projekta postala prav Slovenska kinoteka, takrat v sodelovanju s Hrvaškim državnim arhivom, Filmskim centrom Sarajevo in Avstrijskim filmskim muzejem, in sicer s projektom obnove filma Slike iz življenja udarnika (Slike iz života udarnika, 1972) Bahrudina Bate Čengića. Digitalno obnovljen film je bil isto leto prikazan v uradnem sporedu Beneških klasik.
»Posebej smo ponosni, da ta projekt ne ohranja le filmske zgodovine, temveč gradi mostove. Povezuje institucije iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki jih združuje skupno poslanstvo: varovanje naše skupne filmske dediščine. To niso le tehnična opravila. Gre za dejanja kulturnega spomina – ohranjanje bogastva jugoslovanskega filma in potrjevanje vrednosti sodelovanja onkraj meja, ki so nas nekoč določale – pa tudi usodno delile.«
— Ženja Leiler Kos, direktorica Slovenske kinoteke
Slovenska kinoteka s tem postaja eden ključnih partnerjev pri obnovi evropske filmske dediščine. V okviru obeh projektov – Sezona klasičnih filmov in Skupni projekt restavriranja – namreč nadaljuje in poglablja svojo strateško usmeritev povezovanja s partnerji iz regije. V sodelovanju s Kinoteko Bosne in Hercegovine, Filmskim centrom Sarajevo in Jugoslovansko kinoteko ter s finančno podporo ACE tako trenutno sodeluje tudi pri digitizaciji in restavriranju dveh ključnih del utemeljitelja sarajevske šole dokumentarnega filma Vlatka Filipovića. Gre za filma U zavjetrini vremena (V zavetrju časa) in Hop Jan, ki bosta po digitalni obnovi ponovno dostopna občinstvu.
Slovenska kinoteka si s tem prizadeva prispevati k vključevanju prezrtih in težje dostopnih del iz prostora nekdanje Jugoslavije v svetovni filmski kanon. Ta prizadevanja odražajo njeno širšo zavezanost k prepoznavanju in ohranjanju filmske dediščine, ki presega nacionalne meje in obravnava zgodovino filma kot skupno evropsko kulturno dobrino.
Več o programu:
https://ace-film.eu/wp-content/uploads/2025/04/A-Season-of-Classic-Films_Programme-catalogue-2025.pdf
