Ni veliko kinematografij, katerih začetki, pa čeprav še tako skromni, sežejo v davno leto 1905. Slovenska, čeprav takrat še v drugem državnem okviru, je ena med njimi. Ne po naključju so takšni začetki povezani z radovednimi, inventivnimi in široko izobraženimi ljudmi, kakršna sta bila v Franciji, zibelki filmske zgodovine, znamenita pionirja filmske umetnosti brata Lumière. Pri nas je bil to podjetni ljutomerski odvetnik dr. Karol Grossmann, ki je tistega leta posnel svoj prvi amaterski film Odhod od maše v Ljutomeru, in sicer v enem kadru, dolgem sedem metrov filmskega traku. Film je bil leta 2005, ob stoletnici slovenskega filma, skupaj z drugima ohranjenima Grossmannovima filmoma, Sejem v Ljutomeru in Na domačem vrtu (oba posneta 1906), zahvaljujoč Slovenskemu filmskemu arhivu pri Arhivu RS, digitalno obnovljen in zatem vrnjen na filmski trak.
Ob letošnjem jubileju pa slovenski filmski dediščini, povedano natančneje, njenemu sodobnemu občinstvu, vračamo prva dva filma iz legendarne, skorajda mitske filmske trilogije o izvorno literarnemu junaku Kekcu pisatelja Josipa Vandota – sedaj digitalno obnovljena bosta Kekec (1951) in Srečno Kekec (1963) režiserja Jožeta Galeta ponovno zaživela v vsem svojem sijaju, predvsem pa bosta v dobi digitalne reproduktivne kinematografije ponovno dostopna najširšemu občinstvu v podobi, kakršno so videli njuni premierni gledalci.
Kekčeva mladinska filmska trilogija se začetkov zgodovine slovenskega filma dotika na prav poseben način – umeščena je v okolje slovenskih gora, po katerih sta težke filmske kamere nosila direktorja fotografije prvih dveh dokumentarno-igranih slovenskih celovečernih filmov, ki veljata za začetke profesionalne filmske produkcije pri nas: za film V kraljestvu Zlatoroga (1931) je to počel Janko Ravnik, ki je film tudi režiral, za film Triglavske strmine (1932) režiserja Ferda Delaka pa Metod Badjura. Čeprav sta oba filma po svoji strukturi in naraciji, tudi naivnosti, otroka svojega časa, pa sta pokazala za tiste čase in produkcijske razmere visoko stopnjo iznajdljivosti in tehnične inventivnosti, predvsem pa sta s prikazom pregovorne slovenske ljubezni do gora in domoljubja, ki brišeta vse medsebojne razlike, konstituirala Slovence na višji družbeni ravni. Do prvega slovenskega igranega celovečernega filma Na svoji zemlji režiserja Franceta Štiglica (1948) je moralo sicer miniti še več kot petnajst let, a podstat nacionalne kinematografije je bila s tem postavljena.
Slovenski film se je pozneje le redko vrnil v gore, a ko se je, spet kot pri Kekčevi trilogiji, v žanru mladinskega filma, je to storil z dvema velikima uspešnicama, ki sta postali drugi in peti najbolj gledan igrani celovečerni film v samostojni Sloveniji. Gremo mi po svoje in njegovo nadaljevanje (2010, 2013) režiserja Mihe Hočevarja v naslovu ni korespondiral le z mladimi taborniki, ki imajo dovolj zadirčnih avtoritet in gredo zato raje »malce po svoje«, ampak tudi z dejstvom, da je – sem in tja lucidno citirajoč zgodovino slovenskega filma, tudi Kekčevo trilogijo – odkrito nagovarjal najširše občinstvo in ga tudi nagovoril.
Vabljeni torej na kraj izvornega zločina, da s filmi, ki so svojo naravno scenografijo iskali prav v objemu gora, slovenskemu filmu ob njegovi 120-letnici zaželimo: Srečno!
