V težko pričakovanem Kuklinem celovečernem prvencu Fantasy – osnovanem na njenem večkrat nagrajenem kratkem filmu Sestre –, ena od protagonist brez sprenevedanja opiše realnost patriarhalnega okolja, ki obdaja njo in njene prijateljice/zaveznice/sestre: »Nije ovaj svijet za nas, sestro«. Njihova betonska soseska polna mačo nasilnih tipov, družinskih (hetero)normativnih pričakovanj in omejenih priložnosti se zdi kot določena in utesnjujoča usoda, a to je šele začetek filma: skozi zgodbo protagonistke najdejo načine upora in pobega, tudi zato, ker so druga v drugi našle alternativno družino obstrancev, čustveno oporo in prostore za zamišljanje svetov, ki so drugačni.
Z vprašanjem, kako ne le preživeti, temveč odporniško vzpostavljati intimne vezi – včasih hipne, a transformirajoče, drugič trajnejše in skrbstvene – se ukvarja več filmov letošnjega festivalskega izbora. V unikatni, na trenutke magično realistični čilski drami, ki je postavljena v osemdeseta leta 20. stoletja, Skrivnostni pogled flaminga, se matriarhalna komuna kvirov z ekstravagantnimi imeni (Levinja, Piranha, Flamingo …) poskuša ščititi pred vraževerjem puščavniške rudarske skupnosti, ki je prepričana, da pogled trans ženske ali geja prenaša skrivnostno bolezen. Panika glede prenosa virusa hiv, ki jo je spremljala stigmatizacija LGBT+ skupnosti, je vsem, ki se spomnijo osemdesetih in devetdesetih let, dobro znana – v filmu je neosnovan strah pred okužbo prikazan v učinkoviti sceni, v kateri skupnostne matere branijo enajstletno Lidio pred nasilnimi vaškimi fanti preprosto tako, da jim na silo razprejo oči in strmijo vanje. Sorodno alegorično in vizualno razkošno delo je kolumbijski Dežuje nad Babilonom, postavljeno v retrofuturistični svet, kjer klub Babilon postane prostor med življenjem in smrtjo, prehod in oder za kvir telesa, ki vztrajajo v svoji lepoti in performativnosti. Skrbstveno in podporno delo izbranih družin sta izpostavljena tudi v bolj igrivih filmih letošnje edicije. Quir pripoveduje o majhni LGBT+ trgovini, centru skupnosti sredi tradicionalnega sicilijanskega Palerma, v francoski dokumentarni fikciji Mika ex machina pa lezbične prijateljice detektivsko preiskujejo, kdo na Mikinem motorju pušča rdeče trakove in verige. Gre za neposrečeno in nezaželeno osvajanje ali grožnje? V nežni, melanholični, pa tudi smešni francoski drami Sanjsko življenje spremljamo zmedeno in žurersko mater Nicole in sina Serga v pariškem predmestju, njun vsakdanji odnos razpira vprašanja bližine, konfliktov, odvisnosti in neizgovorjene želje, ki zamaje Nicolino življenje.
Kje in kako najti svoje sidrišče v sodobni krajini indiferentne metropole, je izhodišče drznega filma, ki je imel svojo premiero na Berlinalu, Kvirpanorama. Skozi zgodbo, večkrat označeno kot »erotični potopis«, spremljamo mladega moškega, ki se v Hong Kongu srečuje z neznanci za seks. Četudi se zdi hook-up kultura sredi masovnega azijskega mesta, ki se nikoli ne ustavi, brezosebna, protagonist spleta posebne vezi z neznanimi ljubimci – jih opazuje, se z njimi pogovarja in prevzame njihovo persono, s katero pride na naslednje srečanje z novim moškim. V poetičnem in sanjavem filmu Pijani rezanci spremljamo mladega umetnika v New Yorku, v katerem se skozi nelinearno strukturo, ki prepleta njegovo preteklost in sedanjost, razkrivajo trenutki želje, samote in nežne intimnosti, ujete med spominom in domišljijo. V nagrajencu letošnjega beneškega festivala, surovem, a presenetljivo nežnem mehiškem cestnem trilerju Na poti, se transakcijski seks na mačo tovornjakarskih postajališčih preobrazi v nepričakovano intimno in čustveno napeto zgodbo med mladim seksualnim delavcem Venenom in zadržanim tovornjakarjem Muñecom. Cannski film Pillion pa čutno raziskuje odnose moči, nadzora in ranljivosti med mladim introvertiranim in podredljivim moškim in starejšim vodjo motoristične skupine (geslo: Alexander Skarsgård v usnju).
Včasih moraš, da se vzpostaviš, zapustiti tisto, kar ti je poznano že vse življenje. Včasih se lahko čez čas vrneš in se pokažeš v vsej svoji kompleksnosti in ranljivi lepoti – kot Fantasy, ki se vrne v rodno Makedonijo, kjer v fantazijski ekstravagantni sceni zapleše pred družinskimi ženskami, prvič kot ena od njih. Ali pa Sam (Eliot Page v svoji najbolj osebni vlogi kariere), ki se v drami z nežno ljubezensko zgodbo Bližina vrne v domači kraj prvič po potrditvi spola, pri čemer se mora soočiti z razponom odzivov družinskih članov_ic nanj – od podpore, do nerodnih spopadanj z novimi zaimki in mikroagresij do odkrite transfobije. V izjemno subtilnem indijskem filmu, hitu festivala Sundance, Kaktusove fige, se mora po očetovi smrti tridesetletni Anand iz Mumbaja vrniti v rodno vas. Kot novi patriarh družine ne more kar pobegniti nazaj v mesto in je prisiljen sodelovati v vrsti ritualov ter se soočiti s svojim okoljem in radovednimi sorodniki, ki jih zanima, kdaj se namerava poročiti. A na drugi strani ritualizirane strukture in družbenih norm Anand ponovno najde tudi globoko ljubezen. V dokumentarcu Mea culpa, pa spremljamo zgodbo, v kateri sin – režiser – vzporeja svoje življenje v Belgiji z maminim življenjem v Libanonu. Skozi posnetke videoklicev z mamo, ki ostaja na Bližnjem vzhodu z očetom, v Libanonu rojenim Palestincem brez državljanstva, preizprašuje kompleksne in včasih nekompatibilne identitete – nacionalne, kvir, migrantske, spolne – in tokove življenja, ki jih te kategorije usmerjajo, pa tudi nasilno zamejujejo.
Trije filmi letošnje selekcije ponujajo pogled nazaj, v osebne spomine ali skorajda pozabljene LGBT+ zgodovine: Nisem nihče nas popelje čez mejo v Italijo, v šestdeseta in sedemdeseta leta 20. stoletja. Sprva se zdi življenje zadržane matematičarke Mariasilvie Spolato vsakdanja zgodba ustaljenega seksizma – ko moške kolege opozori na napake pri izračunih, je v službi sankcionirana sama –, a kmalu jo nepravičnosti potisnejo k akciji. Resnična zgodba o prvi javno razkriti lezbijki v Italiji in ustanoviteljici zgodovinske revije Fuori! in Homosexual Liberation Front, je angažirana pripoved o regionalnem LGBT+ boju, ki je pri nas še ne poznamo. Lilije niso zame je pretresljiva zgodba o sramu, želji in možnosti sočutja v času, ko je bila istospolna ljubezen razumljena kot bolezen. Film, osnovan na resničnih zgodbah, je postavljen v konservativno obdobje Anglije dvajsetih let prejšnjega stoletja, na neki psihiatrični oddelek, ter počasi razpira odnos med dvema osamljenima človekoma – pacientom, gejevskim pisateljem, in medicinsko sestro –, ki skozi prisilne, na videz terapevtske seanse vzpostavita globoko vez. V Trans memorii se iz polja zgodovine prestavimo na polje (trans) spomina: režiserka Victoria Verseau se leta po svoji operaciji za potrditev spola vrne na Tajsko, kjer se skupaj s prijateljicama spominja tranzicije, skupne prijateljice, ki je naredila samomor, in beleži transformacije, ki jih doživljajo: »Zbiram, dokumentiram, zapisujem spomine, ker se bojim, da izginejo«.
Festivalski fokus na vznemirljive kinematografije Azije se nadaljuje tudi v letu 2025. Tako v južnokorejski drami/trilerju Srečno, stanovanje spremljamo lezbični par, ki mu uspe kljub nedostopnemu stanovanjskemu sistemu Seula do lastnega doma. Njuna borba za zasebni prostor razkrije pritisk heteronormativnih pričakovanj in ekonomsko negotovost mladih LGBT+ ljudi; nato pa se iz spodnjega stanovanja začne širiti skrivnosten vonj. Skozi preiskovanje smradu, ki ga hočejo drugi v stavbi ignorirati (da stanovanjem ne bi padla vrednost), vidimo, da smrad simbolizira mnogoplastno nevidnost in nemoč kvir ljudi v Južni Koreji. Uporniški glasbeni dokumentarec Kvir po pankovsko prikazuje malezijsko kvirovsko pank zasedbo Shh…Diam!, v kateri nastopa tudi transmoški pevec, ki se bori proti diskriminaciji v konservativnem lokalnem okolju. Nazadnje pa v sodelovanju s Queer Film Festival v Katmanduju predstavljamo še cikel kratkih nepalskih LGBT+ filmov, ki prinašajo redko slišan, a izjemno iskren vpogled v življenja trans in nebinarnih oseb v družbi, kjer se zasebno in sveto nenehno prepletata: od poti samospoznavanja in sprejemanja identitete, prek telesnih preizkušenj, do pogumnega iskanja svobode in povezanosti z drugimi.
Preostane nam le še vesoljska znanstveno-fantastična fantazijska animirana avantura Lezbična vesoljska princesa, dobitnica nagrade Teddy za najboljši LGBT+ film na Berlinalu. Introvertirana vesoljska princesa Saira zapusti svoje varno zavetje, domači planet Clitopolis, da bi svoje nekdanje dekle rešila pred belimi strejt malieni. Seveda se, kot pri drugih filmih letošnje selekcije, kmalu pokaže, da poanta avanture ni cilj – v tem primeru rešiti in dobiti nazaj dekle –, temveč transfomacije, ki se protagonistkam_om zgodijo, ko gredo na pot. To je kvintesenca kvirovskih zgodb in življenj – da v nenehnem gibanju, iskanju, bežanju in vračanju znova izumljamo načine, kako biti, ljubiti in preživeti v svetovih, ki niso bili narejeni za nas.
