V soboto, 28. decembra, ob 19.30 se bo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma odvil že tradicionalni filmsko-glasbeni dogodek, ki ga v prazničnem koncu leta Slovenska kinoteka organizira v sodelovanju s Cankarjevim domom, Programom Ars in Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Tokrat predstavljamo enega od vrhuncev poznega nemega obdobja, vizualno zapeljivo mojstrovino Zora: Pesem o dveh ljudeh (Sunrise: A Song of Two Humans, 1927), ki je prvi hollywoodski film nemškega genija Friedricha Wilhelma Murnaua. Nesmrtna »ameriška tragedija«, ki presenetljivo prepleta filmske žanre, je tehnološko in estetsko dovršena ljubezenska drama. Film je v subtilnem spoju ekspresionističnih in realističnih elementov v svojem času predstavil tudi več tehničnih inovacij – med njimi montažne prijeme, ki so ustvarili nekaj vznemirljivih in do danes ikoničnih sanjskih prizorov.
Skladatelj in dirigent Andrej Goričar je že leta 2002 po naročilu Slovenske kinoteke za to nemo klasiko napisal izvirno glasbo. Premierno jo je pod njegovim dirigentskim vodstvom 4. oktobra v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma tega leta izvedel Ad hoc simfonični orkester. To je bila prva Goričarjeva izvirna partitura za celovečerni nemi film, ki jo je sedaj po dvaindvajsetih letih od njenega nastanka temeljitvo prenovil v obliki obsežnega simfoničnega dela. Priča bomo tako premierni izvedbi skladateljsko na novo doživete partiture, ki jo bo izvedel Simfonični orkester RTV Slovenija, program Ars pa bo poskrbel za prenos v živo.
O filmu Zora: Pesem o dveh ljudeh je skladatelj Andrej Goričar zapisal: »Film Zora ima samosvoj jezik, ki, po besedah filmskega kritika Rogerja Eberta ‘cilja na občutja, ne na razum in bolj kot postati zgodba si želi biti izkušnja’. Resda je lepota subjektivna reč, pa vendar bi prav s to besedo najlaže opisal film Zora. Ne nazadnje se je tako zdelo tudi Truffautu, ki je film imel za najlepšega vseh časov. Verjetno se mi zdi lep, ker je prefinjen in preprost hkrati ali pa ker je obenem tako poetičen kot realističen. Spominja me na dejstvo, da resnično veliki umetniki običajno sila preprosto govore o svoji umetnosti. Film Zora je tudi ena mojih prvih ljubezni med nemimi filmi. Zdi se mi, da se iskrenost mladostniških tem, prepletena z zrelejšimi kompozicijskimi pogledi, lepo ujema s prej naštetimi nasprotji, ki delajo ta film tako velik. Moja glasbena partitura slogovno sloni na številnih kontrastih, ki so tudi resnično gonilo tega filma. Tako ekspresionistični in poetični elementi v filmu, ki jih je Murnau prinesel s seboj iz Evrope, najdejo svojega sogovornika tudi v glasbenem izrazu. V veliko veselje pa mi je bilo pisanje glasbe tudi zato, ker jo bom krstno izvedel s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Zora: Pesem o dveh ljudeh je tako postala simfonična pesnitev.«
