Filmska ustvarjalnost Jožeta Babiča

Uredila Maša Peče

Prevedla Maša peče

Slovenski filmski, televizijski in gledališki
režiser, igralec ter pedagog Jože Babič (1917–
1996) sodi med “najbolje varovane” skrivnosti
slovenske kinematografije, saj je bilo njegovemu
filmskemu opusu posvečene mnogo manj
refleksije, kot bi si je dejansko zaslužil. Čeprav je
leta 1981 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju gledališke, filmske in televizijske
režije in leta 1995 stanovsko nagrado Metoda Badjura za življenjsko delo, so zapisi o njegovi filmski
ustvarjalnosti na straneh domačih filmskih revij redka dragocenost.

Razloge za to bi lahko pripisali praktičnemu dejstvu, da je bil Babič mnogo dlje in bolj plodovito kot
pri filmu dejaven v gledališču. Toda ti dve vlogi vendar nista izključujoči. Na nekoliko tehtnejši način
bi Babičevo vsaj delno marginalizacijo v slovenski filmologiji lahko pripisali avtorjevi poetiki v
odnosu do prevladujočih novih tendenc. Če namreč prav vsa besedila našega zbornika kot ključni
element te poetike izpostavljajo avtorjevo kritično, polemično ost, se je Babič loteval prej vsebinskih
kot formalnih inovacij in je bil pri tem tudi bolj zmeren, bolj zadržan od svojih “kanoniziranih”
sodobnikov – tako slovenskih režiserjev, zlasti Hladnika in Klopčiča, kot avtorjev novega
jugoslovanskega filma. Toda če Babiča odpravimo v imenu teh radikalnejših novosti, smo spregledali
pomen in poglavitno odliko njegovega opusa, ki ga zaznamujejo “temeljitost in eksistencialna
pronicljivost kritičnih obravnav slovenskega vsakdana” (Peter Stanković), njegov “izjemen
humanistični, s tem pa samoumevno tudi emancipatorni naboj” (Andrej Šprah) in, kar je morda
najpomembnejše, njegova daljnosežnost, daljnovidnost in aktualnost tako v razmerju do novih
realističnih tendenc v sodobnih kinematografijah kot do širših družbenih in političnih procesov, ki
pretresajo našo sodobnost. Pa vendar namen zbornika ni v odkrivanju razlogov za Babičevo krivično
zapostavljenost, temveč v ponovnem ovrednotenju in osvetlitvi avtorjevega filmskega opusa,
njegovega pomena in prispevka k domači in širši jugoslovanski kinematografiji. Refleksiji Babičevih
del smo se posvetili skozi perspektivo nekaterih najvidnejših poznavalcev slovenskega filma, kot so
Peter Stanković, Marcel Štefančič, jr. in Andrej Šprah, k sodelovanju pa povabili tudi prodorne
filmske teoretike in kritike iz tistih republik nekdanje Jugoslavije, kjer je Babič kot režiser prav tako
ustvarjal – Silvestra Mileto iz Zagreba, Nebojšo Jovanovića iz Sarajeva in Ivana Velisavljevića iz
Beograda. A zagotovo še nismo izčrpali vseh plasti in pomenov, ki jih ponujajo v razmislek dela
Jožeta Babiča, glasnika ali morda že predstavnika novega jugoslovanskega filma, v en dih neorealista
in noirovca, klasika in modernista, kritičnega realista in hkrati romantika. Brez slehernega dvoma pa
– filmskega človeka.

Maša Peče, urednica zbornika

Slovenska kinoteka, 2017

ISBN 978-961-7013-06-1

Zbirka: Slovenski film