Podoba-upor: militantni dokumentarec na bojiščih maja ’68

Uredil Nace Zavrl

Prevedli Janina Kos, Maja Lovrenov

Dokumentarni kamermani na tleh leta ’68 niso
nastopali le kot opazovalci, pač pa kot neposredni,
dejavni udeleženci, pogosto aktivni tudi v sklopu
širših, dobro organiziranih, amaterskih ali
polprofesionalnih produkcijskih kolektivov, za
katere meja med kinematografijo in aktivizmom
(navijanjem traku ter agresivno komunistično borbo) ni obstajala. Kadriranje in skandiranje sta
postala sopomenki, idejo filma kot neopredeljenega zapisovalca, pričevalca in pripovedovalca
sedanjosti pa je zamenjala povsem nasprotna, udarnejša zamisel. Z izmuzljivim terminom podobe–
upora (tesne sorodnice dveh tipologij vizualnosti, ki jih v svojem filmsko teoretskem diptihu razvije
Gilles Deleuze) na tej točki merimo na vse tiste slikovne reprezentacije, ki majskih izbruhov niso
zgolj nepristransko upodabljale, marveč so same predstavljale sredstvo, morda kar orožje,
revolucionarnega protesta. V mislih imamo vse tiste (marginalne, neigrane, podzemne) podobe, ki
stremijo k izpolnitvi realnih, materialnih zahtev; podobe z ostrimi, otipljivimi učinki; podobe, ki nekaj
zmorejo.

V pričujočem naboru razmislekov se avtorice in avtorji spoprijemajo s potenciali, zagatami,
neodkritimi zakladi, zaporami ter nesmisli vračanja k varljivemu poletju leta 1968. Nekateri so pri
svojem raziskovanju ubrali zgodovinsko stezo: denimo kurator Olivier Hadouchi, ki je vzel v prerez
skupinico kanoničnih naslovov vzporednega ter t. i. »trikontinentalnega« filma, in eksperimentalna
filmarka Tara Najd Ahmadi, ki kot svojevrstno sopotnico maja ’68 obravnava iransko revolucijo leta
’79. Drugi v besedilih gradijo fascinantna teoretska ogrodja: na primer Daniel Fairfax, ki v svojem
prispevku izkopava in niansirano presoja nedokončan palestinski projekt Jean–Luca Godarda, teoretik
Michael N. Goddard, ki je vzel pod drobnogled konstrukcije in avdiovizualne asemblaže duetov
Straub–Huillet ter Adachi–Wakamatsu, in zgodovinar Mark Betz, ki s pomočjo dveh pomembnih
filmskih revij sledi konceptu »aktivnega gledanja« od spočetja pa do danes. Spet tretji se bodo
problemov lotevali z oporo filozofije: Darko Štrajn je zapuščino francoskega gibanja cinéma vérité,
torej slavnega filma resnice, znova premislil prek Deleuza, medtem ko se Nina Cvar v svojem
prispevku spopada s položajem militantnega ustvarjanja v današnji dobi vseprisotne komputacije ter
digitalnega, algoritemskega nadzora. Četrti pa so pozornost posvetili zapostavljenim, pozabljenim,
mnogo redkeje prečesanim kinematografijam ter kulturnim fenomenom tistih let: dokumentarni
strokovnjak Andrej Šprah je v svojem referatu osvetlil obilno obzorniško dogajanje na
Češkoslovaškem, Raquel Schefer nam v podobni maniri razgrinja dolgo in dinamično kariero
portugalsko–brazilskega provokatorja Ruya Guerre, poznavalka psihedeličnih scen Sophia Satchell–
Baeza pa pod žaromete postavlja (za naše dojemanje maja ’68 še zdaleč ne nerelevantne) performanse
ter samonikle svetlobne projekcije v londonskih hipijevskih klubih le leto prej.
Nace Zavrl, urednik zbornika