Arhivska mrzlica: freudovski vtis

Avtor: Jacques Derrida

Uredil Nil Baskar

Prevedla Katja Kraigher

Jacques Derrida, eden osrednjih filozofov 20. stoletja, v Arhivski mrzlici premišljuje koncept arhiva, pri čemer v izhodišču izhaja iz dela Sigmunda Freuda, a tudi, kot je sicer značilno za avtorjevo izredno eruditsko dekonstrukcijsko branje, iz analize judovske mitologije ter kritičnih zarez v komunikacijske tehnologije konca 20. stoletja. V delu, ki je obenem filozofska meditacija na temo spomina, religije in tehnologije, Derrida podaja lucidno, in tudi provokativno branje ideje arhiva in arhiviranja skozi njene zgodovinske in epistemološke transformacije. Pomemben poudarek razprave je v prevpraševanju pogojev in učinkov tehnologij vpisovanja, ki segajo vse od klinopisa do elektronske pošte, zlasti v njihovem razmerju do psihičnih mehanizmov in do samih praks arhiviranja. Delo, ki je nastalo v zgodnjih dneh sodobnih informacijskih tehnologij, ostaja eden najbolj kritičnih in natančnih premislekov o moči, politiki ter tehnologiji arhiva kot zgodovinske ideje, in kot hkrati konkretne, materialne prakse ter institucije sodobnega sveta. Kot takšno ostaja tudi v središču razprav – ne le tistih, ki se dotikajo filozofije ter etike (filmskega) arhiviranja ter prezervacije kulturnih artefaktov, temveč tudi tistih, ki premišljajo širši družbeni pomen arhivov v času globokih družbenih ter tehnoloških sprememb.

Zakaj bi danes na novo predelovali koncept arhiva? Znotraj ene same in enake konfiguracije, ki je hkrati tehnična in politična, etična in pravna? Ta esej označuje obzorje tega vprašanja na diskreten način, tako žgoča je namreč njegova očitnost. Katastrofe, ki zaznamujejo konec tisočletja, so tudi arhivi zla: prikriti ali uničeni, prepovedani, preobrnjeni, »potlačeni«. Njihova obdelava je množična in hkrati izpiljena v državljanskih in mednarodnih vojnah, v zasebnih in skrivnih manipulacijah. Nikoli se ne odrečemo – to je stvar nezavednega samega – prisvajanju oblasti nad dokumentom, nad posedovanjem, zadrževanjem ali interpretacijo dokumenta. Toda kdo ima v zadnji instanci avtoriteto nad institucijo arhiva? Kako odgovarjati za razmerja med opomnikom, indicem, dokazom in pričevanjem? … Arhivska mrzlica s Freudom, brez Freuda in včasih proti njemu nedvomno spominja na neki simptom, muko, pasijon: na arhiv zla, pa tudi tisto, kar uničuje, odganja ali odnaša vse, skupaj z načelom arhiva, tj. radikalno zlo. Tedaj se dvigne neskončno pričakovanje brez obzorja, zunaj vseh dimenzij, vselej čakajoče, vselej »v pomanjkanju arhiva«, absolutna neučakanost želje po spominu.

Jacques Derrida, iz knjige


Slovenska kinoteka, Ljubljana 2014

ISBN 978-961-6417-90-7

Zbirka Kinotečni zvezki / nova serija