Razvpitost Angelicism01 temelji na njihovi vlogi glavnega katalizatorja t. i. »vibe-shifta« na newyorški alternativni sceni leta 2021. Newyorška »mikrososeska« Dimes Square se je vzpostavila kot ključno stičišče mladobudnih umetnikov in intelektualcev, ki so v pandemičnem času začeli eksperimentirati s povsem navzkrižnimi kulturnimi referencami od tedaj dominantnih. »Vibe-shift« kot nova mitologija se je tako vzpostavila kot alternativni memetični sistem referenc in kulturnih pomenov, katerega prvotna kritika in kulturna distinkcija (Bourdieu) sta se nanašali na izpraznjenost woke liberalizma ter potrebo po bolj intimnem, iskrenemu ter življenjskemu ukvarjanju z umetnostjo in estetsko produkcijo kot tako.
»Vibe-shift« je treba razumeti predvsem kot izstop (exit) in šele nato kot preprosto kontriranje dominantni kulturi in njenim kodom. Le tako je mogoče prispeti do nečesa iskrenega in presežnega, tj. nečesa, kar ni obteženo z obstoječo kulturo in kar jo posledično lahko presega. Začetni Angelicism01 doprinos se tiče predvsem tekstovnega preseganja katedrale, tj. dominantne kulturne formacije, ki vnaprej onemogoča, da bi se karkoli novega zgodilo, da ne bi bila kritika zopet preusmerjena v obličje katedrale in njene klasične ugovore nujnosti izhoda. Angelicism01 je tako eksperiment v izstopanju tako v tekstovnem (ter po novem tudi vizualnem) kot tudi akademskem smislu. Njihov obvestilnik (substack) služi nenehnemu kartiranju in intenzificiranju kulturnih referenc, ki v tovrstni imanentni obravnavi delujejo kot katalizatorji za avtonomno estetiko ter podobo, katere cilji niso naši, temveč so del našega izginotja.
Nekaj podobnega velja za angele: gre za metodo, način vzpostavitve stika z nečim, kar ni posvetno, kar torej ni vpeto v kulturno produkcijo katedrale, ki preprečuje, da bi se karkoli kadarkoli zgodilo. Da bi prvič prvič zajokali, bi dejali Angelicism01, oziroma da se naše naivnosti in ranljivosti, ki sta plod zavezanosti resnici onkraj političnih in kulturnih okoliščin, ne bi poskušalo prekriti – tako kot to storijo politiki, ki se na Gretin govor odzovejo z »odraslim« ugovorom »stvari so bolj kompleksne«. V nasprotju s katedralnim prekrivanjem angeli vzpostavijo stik z resnico, z neskončnostjo, ki preprečuje, da bi ponovno zapadli, da bi zlobni akterji v najbolj intenzivno občutenje presežnega vnesli dvom ter s tem konec komunikacije z nečim, kar je neodvisno od nas in kar je bilo v drugem kontekstu opisano kot »resnica ekstinkcije« (the truth of extinction).
Film01 je poskus vnosa »resnice ekstinkcije« v podobo. Podoba konca, ki je zmožna infiltrirati neskončno produkcijo le-teh (na TikToku in drugod) ter oznaniti, da smo dejansko prišli na konec, da se lahko soočimo z našo končnostjo ter z resnico našega izumrtja kot prvoosebnih agentov na Zemlji. We made it / It’s so over. Angelicistično saturiranje podobe izpostavlja, da lahko film snema le konec oziroma da lahko le tovrstno snemanje neskončnosti (ter našega konca) poda adekvaten občutek stanja filma oziroma zgodovine filma, ki jo remediira angelicizem v 21. stoletju. Slavni slogan Angelicism01 »ena umetnina na stoletje« je treba razumeti natančno v tem smislu. Konec pa je tudi začetek, je občutenje celote v vsej njeni veličini in presežnosti, v neskončni ljubezni in absolutnem dolgoročništvu, četudi je to občutenje možno le z istočasnim zavedanjem našega neizbežnega izumrtja. We are (not) gonna make it for the first first time.
