Lanthimosov deseti film, šesti ki ga je posnel v angleščini in v okviru hollywoodskega sistema, je neke vrste svarilna zgodba. Predstavi nam dva pola radikalne sedanjosti – neuravnovešenega teoretika zarote z dna družbe, ki ga upodobi Jessie Plemons, in ultra uspešno – ter kakopak tudi ultra bogato – direktorico farmacevtskega podjetja, v katero se prelevi Emma Stone. Michelle Fuller s svojo ogromno moderno hišo, rigidno jutranjo rutino za dolgoživost in brezhibno vsakodnevno uniformo oprijetega črnega kostima, snežno bele srajce in vrtoglavo visokih lakastih salonarjev predstavlja arhetip kapitalista na vrhu prehranjevalne verige. Nadčloveškost in nečloveškost takšnega lika pa Lanthimos v Bugoniji (Bugonia, 2025) vzame dobesedno.
Pliemensov Teddy Gatz je zanemarjen samotar, ki poleg občasnih pogovorov s sodelavci nima stikov z nikomer razen s svojim avtističnim bratrancem Donom. V svojih ideologijah meša vse od naravovarstvene skrbi za čebele do doseganja vrhunca moči skozi celibat in celo kemično kastracijo ter antikapitalističnih sentimentov, pa tudi prepričanja, da dogajanje na Zemlji nadzirajo Andromedani, pripadniki zunajzemeljske rase. Kot razsvetljeni odrešenik človeštva skuje načrt za ugrabitev prej omenjene direktorice, po njegovem Andromedanke pod krinko, ki mu bo pomagala priti v stik s svojim poglavarjem. Naslov filma, ki izhaja iz poimenovanja za starodavni mediteranski običaj žrtvovanja krave v veri, da se bodo iz njenega trupla spontano ustvarile čebele, se tako nekako, ohlapno, prek čebel in zgrešenega nasilja dotika omenjenih tematskih osišč. Ob tem pa je bila »Bugonija« režiserju všeč tudi zato, ker enostavno zveni kot ime za tuj planet.
Lanthimosov najdražji projekt do zdaj, ki je v proračunu presegel tudi hiperrealna Nesrečna bitja (Poor Things, 2023), je priredba južnokorejskega filma Rešimo zeleni planet! (Jigureul Jikyeora!, 2003, Jang Joon-hwan). Film naj bi prvotno režiral sam Jang, a je od projekta zaradi zdravstvenih težav odstopil in se pod film podpisal le kot izvršni producent. Pri projektu je kot producent sodeloval tudi režiser art-house grozljivk Ari Aster, scenarij pa je napisal Will Tracy, med drugim scenarist pri Nasledstvu (Succession, 2019–2023) in Meniju (The Menu, 2022, Mark Mylod). Tudi zvezda filma in hkratna producentka Emma Stone je bila za vlogo izbrana že pred Lanthimosovo vpletenostjo, kar je morda presenetljivo glede na njuno redno sodelovanje. Na tej točki je v svoji vlogi režiserjeve muze namreč že kar nekakšna maskota za njegove filme. Novo leto, nov Lanthimosov film, nova odštekana vloga za Emmo Stone.
Tracy je po lastnem pričevanju scenarij napisal po enkratnem ogledu filma in ni stremel k natančni repliki predhodnika. Kljub temu film, razen da je zgodba prestavljena v ZDA in da je lik direktorja iz moškega spremenjen v žensko, precej zvesto sledi izvirniku – od lasnih anten do tega, da je protagonistova mama utrpela hude posledice zaradi zdravila, ki ga je izdelovalo podjetje ugrabljenega direktorja. Z Lanthimosovim tretmajem zgodba dobi tipično absurden, iztirjen pridih, ki ga poudari pogosta žabja perspektiva kamere direktorja fotografije Robbieja Ryana. Tipična je tudi čudovita podoba filma, izredno žive, zgoščene barve in izostrena slika. Forma filma je tako maksimalno spolirana, nastopi igralcev so zabavni in hkrati pretresljivi, Lanthimos pa nam prek nekakšnega pomežika podaja razmislek o polemičnih temah našega časa.
Kljub vedno kompleksnejšim in vizualno izstopajočim zgodbam se zdi, da se je Lanthimos ujel v standardno past avtorskih režiserjev. Pridružuje se rangu Wesa Andersona, Guillerma del Tora, Quentina Tarantina in drugih filmarjev, za katere se zdi, da so se na vrhuncu umetniških moči in uspeha ujeli v odmevno komoro, s tem pa v neskončno reproduciranje lastnih stilizmov in tematik. Ko gledamo Bugonijo, zlahka dobimo občutek, da je režiser film ustvaril zato, da lahko preizkuša, kaj vse zmore Emma Stone, ki jo po njegovi volji opazujemo v stopnjujoče se ekstremnih situacijah, ko ji nezavestni brijejo glavo, ko nase nanaša debel sloj kreme, ki naj bi ji preprečila oddajanje signalov Andromedanom, in ko navsezadnje (kvarnik!) zasede svoj prestol na andromedanski vesoljski ladji. V navalu cinizma bi lahko film zreducirali na igralsko vajo. Podobno lahko iz režiserjevih besed razberemo, da je bil del navdiha za Dejanja usmiljenja (Kinds of Kindness, 2024) ples, ki ga je Emma Stone izvajala med premori na snemanju Nesrečnih bitij in je na koncu pristal v Dejanjih, v plesnem prizoru na parkirišču. Z zadnjo serijo filmov, ki jo lahko že zaradi ozkega časovnega okvira, v katerem je nastala, dojemamo kot nekakšno trilogijo, se Lanthimos kljub ambicioznim tematikam zatakne v samonanašalnost.
Ob tem njegovo delo izgublja dejansko vsebino, ki bi mu lahko dala smisel. Grandiozni intelektualni koncepti ne uspejo zgraditi trdnih argumentov, ampak ponujajo zgolj pokvečene parabole in preperele prispodobe. Končni preobrat v Bugoniji, v katerem film potrdi Teddyjevo teorijo, zato izpade bolj hedonistično kot premeteno. Film nas od uvodnega prizora, ko Teddyjev monolog vzporeja z jutranjo rutino Michelle, napeljuje na jasno razlago, da je nadnaravna »višja struktura«, ki jo protagonist tako želi obtožiti propadanja sveta, v resnici kapitalizem. A izkaže se, da ni tako. Odgovor so bili vselej vesoljci, nauk zgodbe pa je, da je človeštvo slabo in nepopravljivo. Prav zares smo zgolj »človce« (sheeple, op. p.), le da nas ne vodijo manipulacije medijev in gospodarski ustroj, temveč mogočna tuja rasa.
Nastavki polarizirane družbe, družbene izolacije, duševnih bolezni, izkoriščevalskega kapitalizma in predatorskega delovanja velikih farmacevtskih podjetij so v Tracyjevem scenariju in Lanthimosovi realizaciji le obtežene ideje, ki jih prevračata, dokler ne prideta do najbolj dobesedne možne izpeljave, s katero vsebino zbanalizirata. Tudi v Nesrečnih bitjih so bile teme feminizma in telesne avtonomije prevedene precej nereflektirano, sama logika protagonistkinega spolnega razvoja kot otroka v odraslem telesu povsem skrivljena, ideali socialistične ureditve pa, podobno kot Teddyjeva protisistemska nagnjenja, popolnoma izničena v koncu, ki jih pravzaprav skuša potrditi. Estetika absurda se ob očitnih, a pomanjkljivo izpeljanih družbenih in moralnih sporočilih preobrazi v pretencioznost. Lanthimosov slog in umetniška nagnjenja pač niso skladna s hiperprodukcijo. Tolažeče je, da je tudi Lanthimos sam ugotovil, da je čas za pavzo, ki jo je sicer napovedal že pred tremi filmi, a jo nato preklical. Upamo, da ga plaz priložnosti ne premami v ponovno odpoved hotelskih rezervacij.
