Ob 30. obletnici ustanovitve Slovenske kinoteke kot javnega zavoda smo povabili nekaj navdihujočih posameznikov, ki so v zadnjih tridesetih letih rasli skupaj s Kinoteko in tudi po zaslugi senzibilnosti za velika filmska dela razvili svoja lastna dela, da pobrskajo po našem arhivu in iz nabora filmov zadnjih 30 let izberejo enega, ki jih je še posebej zaznamoval. Konec avgusta smo si na očarljivem prizorišču letnega kina Muzeja slovenskih filmskih igralcev v Divači v družbi arhitektke Maruše Zorec ogledali film Skrivno življenje besed v režiji Isabel Coixet iz leta 2005. V nadaljevanju objavljamo njen uvodni govor.
–––––––––––––––––––––––
Isabel Coixet je znana po posebnih temah, ki jih izbira za svoje filme. Njen najbolj poznan film Moje življenje brez mene (My Life Without Me, 2003) razkriva nenavaden in tragičen potek zadnjih dni življenja mlade matere, ki izgublja bitko z rakom. Kljub neizmerni žalosti, ki prežema film, je ta optimističen in pokaže, da je mogoče oditi izpolnjen in z velikim dostojanstvom.
Skrivno življenje besed (The Secret Life of Words, Isabel Coixet, 2005) je film s čudovitim naslovom. Vpraša nas, ali besede sporočajo več, kot lahko na prvi pogled iz njih razberemo? Ali je življenje pod površino podobe posameznika globlje, polno zgodb, vtisov in lepih spominov ali tudi tragičnih in težkih izkušenj? Kako se vsak od nas sooča s temi izkušnjami, kdaj in s kom jih deli in na kakšen način se vzpostavlja komunikacija? Sprašuje nas o tem, kako nas tragični dogodki zaznamujejo in kako jih nosimo s seboj. Ali ostajajo v nas za zmeraj in nas spremenijo, jih potlačimo v sebi in ne razkrijemo nikomur ali jih delimo le s posebej izbranimi prijatelji? Različni smo si v tem, kako nosimo bremena življenja in predelamo težke izkušnje, da nas popolnoma ne ugonobijo.
Današnji svet ima toliko nesrečnih zgodb. Milijoni beguncev životarijo v taboriščih, begajo iz kraja v kraj in se izgubljajo med ruševinami bombardiranih mest. Vojne tragedije nosijo s seboj neskončno osebnih zgodb, o katerih nam lahko na najmočnejši in najlepši način pripovedujejo knjige ali filmi. Dotaknejo se nas tako globoko, da jih ne moremo ipustiti iz spomina in morda se lahko tako na najlepši način poklanjamo tistim, ki trpijo – na Poti lubenic (Put lubenica, Branko Schmidt, 2006), na Grbavici (Jasmila Žbanić, 2006), v Krogih (Krugovi, Srdan Golubović, 2013) ali v Skrivnem življenju besed.
Film nas popelje v poseben svet, na naftno ploščad, izolirano sredi morja, lebdečo nad valovi. V samoto in izolacijo, polno nenavadnih atmosfer. To izjemno okolje je prizorišče srečanja dveh oseb, izgubljenih v tragiki dosedanjega življenja. Ena je skoraj gluha, drugi je delno slep. Kako se bo razvila komunikacija med njima?
Ona, Hana, je tujka. To omeni na prav poseben način. Je osamljena, a tudi želi biti sama. Noče se odpreti in povedati svoje zgodbe. Zakaj si ves čas umiva roke? Komu pripada skriti glas, ki ves čas ostaja v ozadju? On, Joseph, čeprav sprva grob in površen, se počasi zave, da ima svojo zgodbo, ki ni le njegova nesreča. Njuni pogovori so dolga poslušanja, razumevanje brez besed kaže njuno medsebojno empatijo. Ljudje stiskamo svoje tragedije globoko v sebi, včasih jih delimo, pogosto pa so skrivnosti tako težke in boleče, da ne morejo na svetlobo. Ne morejo do ljudi, ki bi jih razumeli, do prijateljev, ki bi sočustvovali.
On in ona, katerih usodi sta zaznamovani s tragičnimi dogodki, nosita v sebi globok občutek krivde, krivita se, da sta v okoliščinah tragedije tista, ki sta preživela. Postopna izpoved dveh popolnih neznancev se kljub začetnemu odporu počasi vzpostavi, morda prav zaradi telesnih ovir ali skupne bolečine, morda zaradi skupnega občutka krivde ali njune sposobnosti poslušati in sočustvovati. Sprostitev, ki jo razodetje prinese, je težka, spoznanja so boleča za oba. Hkrati pa je to tudi razbremenitev in možnost upanja za svobodnejšo prihodnost za oba.
Sama raziskujem skrivno življenje hiš. Opazovanje, gledanje in videnje so pomembna sestavina mojega dela. Poslušanje prostora in sporazumevanje z njim so moja vsakodnevna iskanja. Sproščenega opazovanja, potapljanja v prostor, vživljanja vanj z odprtostjo in pogumom sem se navzela v zgodnjih letih prakse in v času sodelovanja z Vojtehom Ravnikarjem. Tudi hiše namreč nosijo v svojih zidovih skrite dogodke neštetih življenj, veselih trenutkov ali tragedij, ki so se odvile v njih. V čudoviti pesmi Jana Krmelja se sprehajamo skozi plasti časa neke sobe, vidimo srno, ki je nekoč stala tam, starko, ki je pletla, ali otroke, ki so jokali v njem. Slišimo teči vodo in tipamo mah, ki prerašča stene. Težke zgodbe različnih usod so vtkane v stare zidove. Spomin življenja med zidovi je nematerialen, kako ga lahko vidimo, slišimo, vonjamo ali otipamo?
Z vsako prenovo lahko spomine skrijemo, minevanje časa in usod pa lahko z razkritimi plastmi tudi pokažemo. Nekatere hiše iz preteklosti so danes videti kot nove, druge spet lahko podremo, izbrišemo materialne spomine in pozabimo v njih doživete zgodbe. Dimitrij Rupel je v spominih na Šumi, kjer je preživel otroštvo, zapisal, da se je z njegovo rušitvijo izgubil tudi spomin na čas in ljudi, ki so živeli v njem. Helena Koder se v zadnji knjigi spominja zgodb iz Kolizeja; zapisala jih je, da bi ohranila spomin na hišo in ljudi, ki so bivali v njem. Predstavila je njihove žalostne usode, pa tudi pogum in širino Schelenburga, ki presega naš čas. Ta se vse preveč močno zrcali v tem, kar je na ruševinah Kolizeja nastalo, na lažni in bahati slabi arhitekturi, zaprti za svet okoli sebe. Se je z rušitvijo Kolizeja skušala izbrisati zgodovina povojnega obdobja in zgodbe nesrečnih usod njegovih stanovalcev?
Sprašujem se ali je danes še mogoča empatija do prostora, kot jo prepoznavamo v odnosih med ljudmi? Za delo arhitektov lahko samo upam, da je empatično, da se z občutljivostjo pristopov odstirajo plasti časa, odpirajo prostori preteklosti in se s prenovo ustvarjajo sodobna nova okolja, kjer se čas sedanjosti in preteklosti zlivata v prostorsko celoto izrazne lepote, ki nas s svojimi zgodbami bogati. Za umetnost, kot je filmska, pa vem, da odpira pot do človeških src in čustev, ustvarja nevidne mostove med preteklostjo in sedanjostjo in skuša izboljšati svet, v katerem živimo.
Kaj je skrito življenje besed? Sta to zgodbi obeh protagonistov? Je to tihi glas v ozadju ali se v neizrečenem skriva še veliko več? Usode ljudi se križajo in v teh naključjih se odpirajo nove perspektive življenja v prihodnosti. Nova okolja lahko spodbujajo nove odprtosti. Hendikepirana čutila intenzivirajo tista delujoča in povečujejo osredotočenost. Prav v takem, izrazito izoliranem okolju z redukcijo čutnega doživljanja se lahko zgodi, da se človek lažje odpre in zaupa tegobe in bolečine, ki jih ni še nikomur.
Atmosfera in potek dogajanja vodita zgodbo do zanimivega razpleta. Na koncu filma se zdi, da se napetost sprosti in se življenju vrne upanje. A tihi glasek v ozadju ostaja in še naprej govori. Čigav je, komu pripada? Je to skriti notranji jaz, glas nerojenega otroka ali Hanina izgubljena nedolžna mladost? Enigmatičen konec pušča polje odprto interpretaciji gledalca – na enak način, kot lahko to stori tudi prostor. Le kadar je dovolj odprt, je lahko svoboden in le v takem prostoru se lahko najde vsakdo prepozna in najde v svoji različnosti.
