Ob projekciji nemega filma Osamljena, ki jo bo 24. septembra 2026 na klavirju v živo spremljal Rok Zalokar, poobjavljamo izsek iz besedila, ki je bil prvotno objavljen v Kinotečniku, letnik XI, številka 5 (januar 2011).
––––––––––––––––––––––––––
Paul Fejos je imel to srečo, da je Osamljena posnel na prelomu iz nemega v zvočno obdobje (v pravem času) in v Hollywoodu (na pravem mestu). Čeprav ta nemi film vsebuje tri zvočne »otoke«, tri drobce, kjer junaki tudi v resnici spregovorijo, ostaja pravo jedro v njegovem nemem delu, ki, uganili ste, »govori«, povzroča »hrup«, skratka prisili gledalca, da zgodbo dojema in sprejema tudi po zvočni plati. Ne le skozi glasbeno spremljavo. Vsak, še tako dober orkester je popolnoma nemočen in neuporaben, če režiser s sliko ne zariše zvočnega efekta, ki bo sinhrono sledil dogajanju na platnu. In zgodilo se je nemogoče: Osamljena je nemi film, ki prav vse, z narativno strukturo vred, podreja zvoku, slišnemu.
Torej: moški (Glenn Tryon) in ženska (Barbara Kent) se srečata, se ločita in na koncu znova srečata. Klasična ljubezenska drama. In vse tri faze, obe srečanji ter ločitev, so prav ekscesno povezane s slišnim. Kako se junaka sploh srečata? Obema po napornem delovnem tednu pozornost pritegne zvok, rožljanje in cingljanje cestne povorke, ki vabi na veselico. V tem prizoru je povsem očitno, da se jima utrujena obraza ne razpotegneta v nasmešek zaradi npr. Slikovitih kostumov članov povorke, temveč zaradi razigranosti godbe na pihala, glasnosti, hrupa, zvoka. Verjetno si junaka – telefonistka in delavec za strojem – le v nemem filmu lahko privoščita, da po napornem tedniku ne potrebujeta miru in zavrneta zelo »tihi«, »ne-bučni« ponudbi – ona čolnarjenje, on randi s sodelavko. Še več, po že tako »glasni« službi (glasovi v slušalkah, ropotanje strojev) potrebujeta še glasnejšo zabavo, ki ju bo združila. Glas vsekakor dominira nad podobo, tudi pri njunem spoznavanju. Na toboganu smrti skuša junakinjo sprva očarati lokalni mačo, ki pa se pri osvajanju, napačno, namesto glasu odloči izpostaviti svojo podobo. Sluzastega, prepotentnega postavljača Barbara Kent brez obotavljanja zavrne, pač pa jo očara Glenn Tryon, ki v postopku zapeljevanja uporabi glas. V tem trenutku režiserju Fejosu sijajno pomaga zgodovinsko naključje, da je film snemal prav na prelomu iz tišine v zvok. Kmalu po spoznavnem aktu namreč sledi prvi resnični zvočni del filma, ko junaka (pravzaprav le on) spregovorita. Kaj počne Glenn Tryon v tem zvočnem izseku? Laže! Čeprav izjavi, da je uspešen poslovnež z Wall Streeta, se pravi prototip mačističnega japija, ga Barbara Kent ne odslovi, ker jo očara z glasom in ne s podobo, kot kandidat na toboganu smrti.
Kaj je torej morala Barbare Kent? Bolje govoreči lažnivec kot iskreni mutec! Nič manj fascinantna ni prisilna ločitev naših junakov. V vsesplošnem rajanju, vpitju in hrupu ju množica loči. Najlepši prizor filma je nemara trenutek, ko sta skoraj spet združena – stojita drug ob drugem oziroma se naslanjata, vsak s svoje strani, na pravokotni steber in gledata naokrog, če bosta uzrla drugega. Kljub bližini se ne srečata, kot bi Fejos hotel sugerirati, da pogled za srečanje zaradi vizualne bariere ne bo zadostoval. Potrebna je zvočna intervencija, kar bosta potrdila zaključek filma in nadaljevanje prizora, ko se junaka izmenično sprehajata mimo uradnika, ki z vpitjem in kriljenjem rok usmerja podivjano množico. Namesto da bi mu naročila, naj ob morebitnem srečanju (z glasom) zadrži iskanega, mu pred oči vseskozi molita vsak svoj obesek s podobo ljubljenega, uradnik pa ju z iztegnjeno roko slepo usmerja proti nedoločenemu cilju.
Če malce banaliziramo, lahko trdimo, da dlje ko se zgodba Osamljenih razvija, več ko preteče filmskega časa in bolj ko se nemo obdobje bliža zvočnemu, bolj se junaka učita in zavedata pomena zvoka/slišnega. Glenn Tryon znova z glasom, v še enem zvočnem delu filma, prepriča šefa policijske postaje, naj ga spusti na prostost (privedli so ga zaradi razgrajanja, se pravi hrupa). Ko se vrne v svoje stanovanje, prične zaradi jeze in frustracije razbijati po steni, in tu smo priča še enemu ironičnemu poudarku; izkaže se, da sta junaka ves čas živela drug ob drugem, v sosednjih apartmajih. Kdo ve, koliko časa že? Pet, deset, petnajst let? Vseeno, njuna nezavedna sosedska preteklost v vsakem primeru sega pregloboko v čas nemega filma, da bi se zavedala, kako za prepričljivo komunikacijo ni dovolj pogled, temveč tudi glas.
Kinotečnik, letnik XI, številka 5 (januar 2011)
