Tokratni prispevek v rubriki Predmet meseca se bo osredotočil na najpogosteje uporabljen medij domačega filma sedemdesetih let – t. i. »osmičko«. Leta 1932 je podjetje Kodak predstavilo standardni 8-mm filmski trak (imenovan tudi Regular 8) kot cenovno dostopnejšo alternativo 16-mm filmu. Pravi razmah je ta format doživel v petdesetih letih, ko je postal izjemno priljubljen v družinskem okolju in spodbudil razvoj amaterskega filmskega ustvarjanja.
Leta 1965 je bil predstavljen Super 8-mm film (t. i. »super osmička«), ki je prinesel izboljšano kakovost slike, večjo svetlobno površino kadra in boljšo uporabniško izkušnjo. Ob robu traku je imel tudi magnetno zvočno sled, ki je omogočala sinhronizirano snemanje zvoka. Kljub temu je večina ohranjenih Super 8 filmov nemih, saj so bili zvočni filmi in kamere z vgrajenim mikrofonom znatno dražji.
Danes odkrivanje družinskih filmov, posnetih na 8-mm in Super 8-mm trak, predstavlja pravo časovno kapsulo. V Slovenski kinoteki zbirka domačega filma, ki jo je leta 2018 zasnovala Nadja Šičarov, obsega že skoraj 700 filmskih trakov. Istega leta je bil za potrebe digitalizacije teh formatov pridobljen tudi specializiran filmski skener, ki omogoča zajem slike vsakdanjega življenja slovenskih družin. V zameno za podarjene filmske trakove Kinoteka posnetke brezplačno digitalizira ter avtorjem omogoči dostop do digitalnih različic njihovih filmov.
V zbirkah prevladujejo posnetki družinskih počitnic, potovanj po nekdanji Jugoslaviji in svetu, praznovanj, obletnic, porok ter prvih korakov najmlajših članov družine. Nekateri filmi so izjemno skrbno posneti in ročno zmontirani. Za natančno pregledovanje je potreben poseben pregledovalnik, t. i. Editor Viewer, posamezne sličice pa se spajajo s cementnim lepilom ali s prozornim lepilnim trakom za spajanje. Nekateri filmi vključujejo ročno izdelane naslovne kartice ali celo odjavne špice, kar kaže na poseben odnos avtorjev do lastnih stvaritev – in prav takšno pozornost si zaslužijo tudi v arhivskem kontekstu.
Za dolgoročno hranjenje filmskega gradiva je priporočljiva temperatura okoli 3° Celzija in relativna vlažnost 20–30%, kar zagotavlja obstojnost filmskega traku tudi do 100 let. Filmski trak še danes velja za enega najbolj obstojnih medijev za arhiviranje. Po digitalizaciji se posnetki hranijo tudi na LTO (Linear Tape-Open) kasetah – to tehnologijo so okoli leta 1990 razvili HPE, IBM in Seagate Technology. Današnje LTO-kasete omogočajo shranjevanje do 18 TB podatkov. Življenjska doba podatkov, shranjenih na teh trakovih, je običajno ocenjena na do 30 let, a so pri tem ključni pogoji skladiščenja, saj je medij izjemno občutljiv.
Filmi 8-mm formata so bistveno vplivali na razvoj domače in amaterske filmske produkcije, saj so zaradi cenovne dostopnosti širokemu krogu uporabnikov in enostavne uporabe omogočili zajemanje osebnih spominov na filmski trak. Njihove tehnične prednosti – zlasti prenosljivost, preprostost rokovanja in relativno nizki stroški – so prispevale k množični rabi, ki je milijone gospodinjstev spremenila v prostor neformalnega avdiovizualnega arhiviranja vsakdanjega življenja.
––––––––––––––––––––
Če bi tudi sami želeli svoje domače filme digitalizirati ter jih predati v hranjenje Slovenski kinoteki, se lahko za več informacij obrnete na skrbnika zbirke domačega filma Tineta Muleja Vrabiča: tine.vrabic@kinoteka.si.
