Konec maja v Slovenski kinoteki že tradicionalno gostimo Teden italijanskega filma, katerega kinotečni del je letos osrediščen na filme mojstra italijanskega neorealizma Roberta Rossellinija. Vse, ki vas zanima zgodovina tega vplivnega filmskega gibanja in vodilna vloga Rossellinija v njegovi genezi, vabimo k branju študije, ki jo je leta 1984 v zbirki Kinotečni zvezki objavil Silvan Furlan. Knjižica vsebuje tudi režiserjevo filmografijo in izbrane odlomke iz njegove avtobiografije, ki osvetlijo avtobiografski vidik njegovih filmov, njegovo metodo dela, pogled na neorealizem in vlogo umetnosti ter marsikaj drugega.
Način svojega dela je Rossellini opisal takole:
Vsak film, ki ga posnamem, me zanima zaradi določenega prizora, četudi zaradi konca, ki ga imam v mislih. V vsakem filmu vidim kronistično epizodo – kar bi bil lahko prvi del Nemčije, leta nič, ali kader iz Evrope 51, ki ste ga videli – in dejstvo. Zanima me zgolj to, kako priti do dejstva. Vse drugo, kronistične epizode, me naredijo jecljavega, nekako zmedenega, čudnega. Verjetno je to moja pomanjkljivost, ne zanikam je, a priznati moram, da me epizoda, ki ni ključnega pomena, utruja, dolgočasi, če hočete, naredi me kar nemočnega. Varnega se počutim le v ključni epizodi. In če sem iskren, je Nemčija, leta nič nastala prav zaradi epizode o dečku, ki sam blodi med ruševinami. Vse prejšnje dogajanje me ni niti najmanj zanimalo. Tudi Čudež je nastal iz epizode o pločevinkah. In za zadnji del filma Paisà mi je blodila po glavi slika trupel, ki jih nosi voda, ki počasi plavajo po Padu, s kartonom, na katerem se je dal razbrati napis »partizan«. Reka je več mesecev nosila ta trupla. V enem dnevu jih je pogosto prinesla več.
Res je, da imam rad filme s kratkimi epizodami. In to zato, ker sovražim teme, ki me silijo k nečemu. Logična vez teme je moj sovražnik. Kronistični prehodi so potrebni, da pridemo do dejstva; a po naravi jih rad preskakujem, požvižgam se nanje. In to je – priznam – ena mojih pomanjkljivosti: nedorečenost moje govorice. Če sem odkrit, rad bi snemal samo epizode, kakršne sem navedel. Ko začutim, da je kader, ki ga snemam, pomemben le zaradi logične povezave, ne zato, ker bi mi bil pri srcu, se razkrije moja nemoč; in ne vem več, kaj naj naredim. Ko pa gre, nasprotno, za pomemben, bistven prizor, postane vse lahko in preprosto. Snemal sem filme z več epizodami, ker sem se počutil bolj sproščenega. Ker sem se lahko izognil odlomkom, ki so, kot sem dejal, pomembni za logični razvoj pripovedi, a prav zaradi te njihove koristnosti, ker niso odločilni, so se mi zdeli – bogve zakaj – neznansko dolgočasni. Dobro se počutim samo tam, kjer se lahko izognem logični povezavi. Nazadnje je zame največji napor ostati znotraj vnaprej določenih zgodovinskih limit.
Po moje je v filmski pripovedi najpomembnejše pričakovanje: vsaka rešitev se porodi iz pričakovanja. Pričakovanje oživlja, sprošča resničnost, pričakovanje – po pripravi – prinaša osvoboditev. Vzemite za primer epizodo s tunolovko v Stromboliju. Gre za epizodo, ki nastane iz pričakovanja. V gledalcu se ustvai radovednost za to, kar naj bi se zgodilo: potem pride do eksplozije s pobijanjem tun. Pričakovanje je gibalna sila vsakega dogajanja v našem življenju: to velja tudi za film. (1952)
Knjižica je po ceni 3 evre na voljo v naši spletni trgovini, kupite pa jo lahko tudi na blagajni Kinoteke.
