Vsi filmi Gale Hernández López v letošnjem programu Instant Kult v neki obliki vsebujejo sanje. V Mehaniki tekočin glas v off-u opisuje sanje o nenadno pospešenem dvigovanju vodne gladine okoli majhnega otoka, ki protagonistki prepreči pravočasen prihod do rešilne ladje. for here am i sitting in a tin can far above the world se začenja z opisom sanj, v katerih kripto trge doleti kataklizmičen zlom, kar mnoge investitorje prepriča v krionično zamrznitev lastnih teles. Ta naj počakajo do trenutka v prihodnosti, ko si bodo trgi ponovno opomogli in vstopili v konjunkturo; ko bodo njihove investicije spet kaj vredne, se bodo telesa odtajala in spet užila sadove rastočih trgov. Dokumentarni portret enaindvajsetletnega Pola +10 tisoč pa podrobno raziskuje prav Polove »sanje«, da bi »generiral več kot deset tisoč evrov na mesec«, pri čemer želja po »generiranih« in ne »zasluženih« desettisočakih očitno kaže, da ne gre za upanje na tradicionalno »zasluženo« plačilo za opravljeno delo, temveč za skorajda magično, newagevsko – sanjsko – priklicevanje finančnega obilja.
Leta 2013 je v knjigi 24/7: Pozni kapitalizem in zagate spanca umetnostni zgodovinar in teoretik medijev Jonathan Crary še lahko zapisal, da »[s]panje […] v svoji veliki nekoristnosti, intrinzični pasivnosti in z nepreštevnimi izgubami, ki jih povzroči v času produkcije, cirkulacije in potrošnje […] vztraja kot eden izmed velikih izzivov nenasitnosti sodobnega kapitalizma«.[1] A za razliko od spanja, razumljenega enoznačno kot obdobja ne-dela in ne-potrošnje, je prisotnost sanj v filmih Hernández López bolj kompleksna.
Sanj se najbolj neposredno loteva njen najnovejši dokumentarni filmski esej Kot vešče proti svetlobi, v katerem avtorica med drugim intervjuja predsednika podjetja Prophetic. To s svojimi naglavnimi trakovi, ki usmerjajo ultrazvočne valove v možgane med spanjem, obljublja sprožanje lucidnih sanj, tovrstnih sanj torej, v katerih bi lahko z mislimi neposredno narekovali in oblikovali dogajanje v sanjah. Kot zatrdi predsednik podjetja: »Lahko bi leteli, spali z najljubšim zvezdnikom, raziskovali svoj sanjski svet ali govorili z umrlim sorodnikom. Edina omejitev je to, kar si lahko predstavljate«. Sanje tako ne le postanejo predmet, ki ga je zmožno tehnološko napredno blago oblikovati in ga približati našim željam; prav tako postanejo področje namernosti, nenadoma jih ukroti neka medijska tehnologija – kot da bi lahko sami sproti sestavljali film pred svojimi očmi in telesom in v njem tudi dejansko obstajali.
Naprava, ki naj bi omogočila nadzor nad sanjami, je v nekem smislu paradigmastka za interese Hernández López: je medijska tehnologija, ki za svoj predmet jemlje prav tisto, kar naj bi bilo kapitalizmu nedosegljivo; sanje postanejo nekaj, za kar potrebujemo naročnino, nenadoma lahko konzumiramo tudi svoje lastno sanjanje. Polje potrošnje se razširi na do sedaj slabo monetizirano področje spanja in počitka. Po drugi strani pa je ta razširitev potrošnje omogočena s privatno razvito tehnologijo: na trgu dostopna orodja nič več ne potencirajo moči naših pesti ali podaljšujejo dosega naših rok, temveč se zajedajo neposredno v delovanje naših možganov, naših misli – tehnološki aparati so tako povsem notranji našemu doživljanju. Prav to prodiranje tehnoloških aparatov in njihovih zasebnih ter k dobičku usmerjenih lastniških struktur v notranjost doživljanja je ponavljajoča se problematika v filmih Hernández López. (Če si ogledate spletno stran podjetja Prophetic, boste v pogosto postavljenih vprašanjih našli pomirjujoče zagotovilo, da podjetje v sanje svojih strank ne vnaša nikakršne plačane promocije …)
Sanje so tako posebej primerno polje za paradokse sodobnosti: so nekaj intimnega, povezane z individualnostjo, osebno zgodovino in travmatičnimi doživljaji. A obenem so v sodobnem kapitalizmu, ki ga v svojih delih raziskuje Hernández López, prav sanje tisto, kar neposredno diktirajo tržni procesi in z njimi povezane katastrofe. Sanje za Hernández López niso le zapleten prevod nezavednega, temveč prej nenehne manifestacije povsem resničnih prihajajočih katastrof, ki jih očitno uspešneje odmislimo takrat, ko smo budni. Globalno segrevanje in nevarna nereguliranost finančnih trgov sta nočni mori, ki jih bomo lahko v prihodnosti zlahka preprečili z naročnino na naprave, ki nam omogočijo nadzor sanjske vsebine. Sanje so v filmih Hernández López tako prej želje in tesnobe sodobnega finančnega sistema kot pa od njega ločenih, kritičnih in zasebnih posameznikov.
Kljub temu pa raziskovanje podivjanih trgov in zajedanja tehnoloških aparatov v naše doživljanje v filmih Hernández López ne deluje le kot malodušen nabor bolezni sodobnosti. Na ravni podobe, v stiku vizualnega materiala, posnetega s kamero, s podobami iz arhivov in naposled s podobami z desktopa računalnika vendarle živi nekakšna neobsojajoča vztrajnost, s katero Hernández López pristopa k sodobnosti. V njenem delu tako ne gre za kritiko, ki svoj razplet na skrivaj pozna že od začetka, temveč za žanrske in vizualne hibride, ki morda prav v svojem sanjskem značaju odpirajo pot produktivni kritičnosti.
––––––––––––––––
VIR:
[1] Crary, Jonathan. 2023: 24/7: Pozni kapitalizem in zagate spanca. Ljubljana: Društvo za teoretski psihoanalizo, str. 19.
