Tokratni predmet meseca je manjši prenosni projektor, ki je pred natanko stotimi leti pomagal zagnati prvi uspešni amaterski filmski format in pripeljati film v naše dnevne sobe.
Ko dandanes snemamo s telefonom naše (ne)vsakdanje dogodke, je to nekaj tako običajnega, da tega ne pojmujemo kot film. A bil je čas, ko bi ti isti posnetki nosili oznako ‘domači film’ in imeli posebno mesto v zakladnici družinskih spominov. Ta čas se je seveda pričel dolgo pred prvimi telefoni s kamerami, dolgo pred prvimi porokami, posnetimi na VHS kasete, še celo preden so bile prve družinske počitnice shranjene v škatlice z osmičkami.
Konec leta 1922 je francosko podjetje Pathé predstavilo nov filmski trak, širok 9,5 mm. Zasnovan je bil znotraj sistema naprav za snemanje in predvajanje filmov, poimenovanega Pathé Baby, in postal prvi komercialno uspešni format, izdelan posebej za amatersko rabo. Pred tem je bilo že nekaj poskusov približati film amaterjem, vendar so bile rešitve drage, tehnično zahtevne in zaradi uporabe vnetljivega nitratnega traku tudi potencialno nevarne. Film je prvi dve desetletji in pol svojega obstoja zato ostal skoraj izključno v domeni profesionalcev.
Sistem Pathé Baby je bil ustvarjen z mislimi na neprofesionalne filmske ustvarjalce: bil je preprost, cenovno dostopen in varen. Poglavitna inovacija je bil nov filmski trak, ki je bil ožji in imel manjše sličice ter bil zato do desetkrat cenejši od standardnega 35-mm. Da bi bila kakovost slike kljub temu čim boljša, so se odločili za perforacijo z zgolj eno luknjo na sredini, kar je omogočilo izrabo celotne širine traku za posnetke. Zaradi varnosti je bil trak izdelan iz acetata, ki ni tako lahko vnetljiv, zato je uporabnik lahko svoje posnetke razvil sam doma. Z mislimi na enostavno uporabo so bile izdelane tudi vse potrebne naprave sistema Pathé Baby: projektor, kamera, razvijalec filma, kopirni stroj.
Projektor Pathé Baby na sliki meri v širino in višino dobrih 40 centimetrov. Izdelali so ga v delavnici Continsouza v Parizu in tehta le nekaj kilogramov. Poganja ga enostaven električni motor. Filmi, ki so jih na njem prikazovali v 20. in 30. letih dvajsetega stoletja, so bili seveda nemi. Posebnost Pathé Baby projektorjev je mehanizem, ki sličico z mednapisi avtomatično ustavi za čas, potreben za branje, in na ta način prihrani dragocene metre traku. Da bi bilo predvajanje filmov na projektorju čim lažje, se krajši nekajminutni filmi lahko prikazujejo neposredno iz zaprtih kovinskih kaset. Če gre zaupati oglasom iz tistega časa, je upravljanje projektorja otročje lahko – na kar napeljuje že samo ime.
Projektor iz zbirke Slovenske kinoteke je del zapuščine filmskega amaterja in eksperimentatorja Josipa Merkùja (1896–1984) iz Trsta. Merkù je s snemanjem filmov pričel leta 1929 in poleg običajnih domačih posnetkov – igranja otrok na vrtu, izleta s prijatelji v gore, družine pri božični jelki – posnel tudi nekaj igranih filmov, v katerih sta glavne vloge običajno prevzela njegova sinova. Igrani filmi so se začeli z znakom Merkùjevega domačega ‘studia’ »Mercuriofilm, Trieste« ter vključevali mednapise kot tudi občasne filmske trike, na primer nenadno izginevanje in pojavljanje oseb. A tu se Merkùjeva želja po eksperimentiranju ni končala. Ker v tridesetih letih na tržišču še ni bilo barvnega traku, je poskusil barvni film izdelati sam. Eksperimentiral je z različnimi barvnimi stekli, na koncu pa izdelal nekaj krajših filmov z ročnim barvanjem samega filmskega traku. Poleg naprav in domačih filmov se je v zapuščini Josipa Merkùja ohranilo nekaj kupljenih filmov. Podjetje Pathé je namreč ponujalo cel katalog filmov različnih žanrov: od potopisnih in poljudnoznanstvenih do zgodovinskih dram, burlesk in risanih filmov za otroke, ki jih je bilo mogoče kupiti ali si jih izposoditi.
9,5-mm filmski format je skupaj s 16-mm, ki ga je Kodak predstavil le nekaj mesecev za Pathéjem, naznanil novo dobo v kulturni zgodovini filma. Filmi niso bili več izključno proizvodi oddaljenih studiev in jih niso več prikazovali le v namenskih prostorih. Čeprav je bila projicirana slika manjša od povprečnega televizijskega ekrana danes in se ni mogla kosati s takratno kinoprojekcijo, so domači projektorji pripeljali čarobnost »živih slik« v dnevne sobe, šole, amaterske klube in kulturna društva. Film je bil naenkrat povsod.
