Alain Delon, ena najbolj prepoznavnih filmskih ikon 20. stoletja, ki je v 88. letu preminil letos avgusta, se je s svojo izjemno lepoto, karizmo in igralskim talentom v francosko in svetovno kinematografijo zapisal kot simbol elegance in hladne skrivnostnosti. V Slovenski kinoteki se mu poklanjamo s projekcijama dveh njegovih filmov, Tri je treba ubiti (Trois hommes à abattre, 1980) in Kako lepo je živeti (Che gioa vivere, 1961), ki sta le delček njegove bogate filmske zapuščine, a odlično ponazarjata širino njegovega talenta in izraznosti.
Zgodnja leta in vzpon v svetu filma
Alain Delon se je rodil 8. novembra 1935 v mestecu Sceaux v Franciji. Kot mladostnik je bil precej težaven, saj ga je zelo zaznamovala ločitev staršev. Preden je našel svoje mesto v filmskem svetu, je služil vojaški rok v Indokini, kar je imelo velik vpliv na njegovo osebnost in disciplino. Njegov prvi korak v filmski svet je prišel po srečanju s slavnim režiserjem Yvesom Allégretom, ki mu je ponudil manjšo vlogo v filmu Quand la femme s’en mêle (1957). To je bil šele začetek, saj je Delon kmalu pritegnil pozornost režiserjev in postal eden najbolj iskanih igralcev svoje generacije.
Ikona francoskega filma
Delonov veliki preboj se je zgodil leta 1960 s filmom Rocco in njegovi bratje (Rocco e i suoi fratelli) v režiji Luchina Viscontija. Film je Delona postavil na svetovni zemljevid, vloga mladega in občutljivega Roccoja pa je pokazala Delonovo izjemno sposobnost uravnotežiti moč in ranljivost.
Takoj po filmu Rocco in njegovi bratje je Delon sodeloval v drugem prelomnem filmu, V zenitu sonca (Plein soleil, 1960), kjer je igral zlobnega in zapeljivega Toma Ripleya. Njegova hladna in preračunljiva igra je okrepila njegov status filmskega antiheroja in mu prinesla številne vloge v kriminalnih dramah in trilerjih. Delon je bil pogosto zvezda filmov, ki so raziskovali teme morale in nasilja ter pretresali eksistencialne dileme, njegova podoba brezhibnega in skrivnostnega moškega pa je vedno znova začarala občinstvo.
V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je Delon sodeloval s številnimi legendarnimi režiserji, kot so Jean-Pierre Melville, Michelangelo Antonioni in Jacques Deray. Filmi, kot sta Samuraj (Le Samouraï, Jean-Pierre Melville, 1967) in Rdeči krog (Le Cercle Rouge, Jean-Pierre Melville, 1970), so postali klasiki žanra in utrdili Delonovo podobo samotnega, hladnokrvnega protagonista, ki pod zadržanim obličjem skriva čustveno kompleksnost. V Samuraju je izvstno odigral plačanega morilca Jefa Costella, obikovanega pod vplivom japonske filozofije samurajev, kjer je dolžnost postavljena nad vse drugo. To je bil eden najhladnejših in najbolj odtujenih likov, kar jih je Delon kdajkoli upodobil, njegova hladna eleganca pa je postala Delonova blagovna znamka.
Tri je treba ubiti – film noir v sodobnem okolju
V poznih 70-ih in zgodnjih 80-ih letih se je Delon tako pogosto pojavljal v kriminalnih filmih, kjer je izkoristil svojo sposobnost igranja moralno ambivalentnih junakov, ki so bili privlačni zaradi svoje notranje kompleksnosti – tihi in zadržani navzven, a polni notranje napetosti. Eden izmed takih filmov je tudi Tri je treba ubiti. Film, ki ga je režiral Jacques Deray, s katerim je Delon sodeloval pri več filmih, vključno s slavnim Bazenom (La Piscine, 1969), je tipičen primer napete francoske kriminalke, v kateri Delon blesti v vlogi Michela Gerfauta, navidez običajnega človeka, ki se po naključju znajde v središču smrtonosne zarote. Ko se zaplete v svet pokvarjenih političnih spletkarjev in morilcev, postane tarča tistih, ki skušajo prikriti svojo vpletenost.
Film zaznamuje premišljena atmosfera in hladni, skoraj nihilistični podtoni, ki brišejo mejo med dobrim in zlim, vloga Gerfauta, ki se mora soočiti s svojim občutkom dolžnosti in željo po preživetju, pa je polna etičnih vprašanj. Tri je treba ubiti tako predstavlja sodobnejšo, a hkrati klasično francosko različico filma noir, ki ohranja vse temeljne elemente žanra – prežet je z negotovostjo, napetostjo in moralno ambivalentnostjo.
Kako lepo je živeti – drugačna Delonova podoba
V nasprotju z njegovimi številnimi temačnimi in resnimi vlogami je Kako lepo je živeti lahkotnejši film, kjer Delon pokaže širino svojega igralskega razpona. Satirična komedija Renéja Clémenta je postavljena v čas vzpona fašizma v Italiji prikazuje absurdnost in ironijo političnih dogodkov tistega časa. Delon igra mladeniča Ulisseja, ki najde službo pri fašističnem časopisu, vendar se po naključju zaplete v anarhistične spletke. Film je poln lahkotnih in komičnih trenutkov, hkrati pa subtilno komentira politične in družbene spremembe povojne Italije. Delonov lik Ulisse, poln naivnosti in idealizma, skozi vrsto komičnih dogodkov odkrije absurdnosti tako političnih sistemov kot človeških odnosov.
Delonovo mesto v zgodovini filma
Z bogato kariero, ki je vključevala več kot devetdeset filmov, med katerimi so mnogi postali klasike, je Alain Delon nedvomno pustil neizbrisen pečat na svetovni kinematografiji. Njegova zapuščina je še vedno močno prisotna, njegova filmska prezenca pa ostaja večno privlačna za nove generacije gledalcev. Njegov prepoznaven obraz, neizmerna karizma in hladna, skoraj nečloveška lepota so ga zapisali med nesmrtne filmske legende. Čeprav je v svoji karieri igral v številnih različnih filmih in žanrih, se ga bomo najbolj spominjali po temačnih, skrivnostnih, odmaknjenih likih, ki so gledalce tako vznemirjali prav zato, ker so lahko skoznje tudi oni pretresali svoje lastne moralne dileme.
