V času hiperprodukcije, prikovanosti na delovno mesto in imperativa večnega napredka nekateri preprosto obupajo. Poskušajo izklopiti, se izpreči, reči »ne grem se več«. Socialne strukture so seveda različne, vsi si odklopa – začasnega ali stalnega – ne morejo privoščiti. Ampak ideja je tu. Zakaj ne bi zabušaval, če lahko? Kaj pa izigravanje predpisov, sistemska lenoba, je družbeno in moralno sprejemljiva, upravičena? Kako pa kaj Družbena pogodba, ki jo Rousseau odpre s stavkom »Človek se rodi svoboden, a je vsepovsod vkovan v verige«?
Če ti sistem ne odgovarja in če čutiš, da te zasebni interesi izkoriščajo, zapusti ladjo in si najdi alternativo. Tako delujejo stvari samo v popolnem svetu. Ampak vseeno, ideja je tu in ni nova, delovni ritem je bil za ljudi na senčni strani ulice vedno bolj ubijalski kot za tiste na sončni. Pandemija covida je prvič v sodobnem svetu odločno dregnila v prevladujočo idealistično doktrino »osvobajajočega dela«, »dela, ki plemeniti in osmišlja«. In veliko ljudi se »ni šlo več« te igre, pa so odklopili ali začeli delati pod svojimi pogoji.
Liffov Fokus: Aleluja, zabušant sem! skuša ilustrirati idejo lenobe, zabušanta, človeka, ki radoživo nasprotuje sistemu. Ne gre za »rojene lenuhe«; prvo pravilo za umestitev filma v cikel je bilo nenadno spoznanje, razsvetljenje donedavno pridnega, v družbi soudeleženega delavnega človeka: Kaj pa če ne bi več delal? V petih bolj ali manj komičnih mojstrovinah nastopajo dobro situirani in uveljavljeni junaki, ki končajo tradicijo napredka in se ustavijo. Kot Bumper (igra ga Al Jolson), ki v Milestonovi redko predvajani klasiki Aleluja, zabušant sem (1933), posneti na vrhuncu gospodarske depresije, prijateljuje z newyorškim županom. Bumper ni tragični lik s socialnega dna, ki mu je šlo življenje nenadoma v franže; v razigranem muzikalu in levičarski utopiji je kralj Centralnega parka in spiritualni center kopice brezdomcev, med katerimi najdemo tudi trockistične arhetipe in romantizirane predstavnike delomrznežev. Bumper je klošar po lastni izbiri, med drugim prepeva pesmi, ki v sarkastičnem podtonu opravijo z moraliziranjem nad okoliščinami brezdomstva. Pretiraval bi, če bi zapisal, da Aleluja povzdiguje socializem, zagotovo pa je, zgodovinsko gledano, hollywoodski izdelek z najbolje izoblikovano levičarsko agendo in film, ki z zvrhano mero frivolnosti glorificira brezdelje. Še več, junakova (začasna) zaposlitev je prikazana kot tragično dejanje!
Studijski filmi so znali v zgodnjem zvočnem obdobju vnesti reakcionarne ideje v razmerju do zapovedane učinkovitosti in neprestane rasti. Trideseta leta so bila še posebej občutljivo obdobje, ko se je Amerika po borznem kolapsu še pobirala. Le kdo bi v tem času slavil brezdelje? Studio Columbia in George Cukor sta pograbila provokativno idejo, v prestižni in razkošno opremljeni romantični komediji Praznik (1938) sta iz Caryja Granta ustvarila »zabušanta« oziroma človeka, ki se namerava – pod svojimi pogoji – na vrhuncu moči upokojiti. Kot razmeroma uspešen poslovnež se bo v kratkem poročil s hčerko obsceno bogatega bankirja, ampak Grant obenem vseskozi poudarja, da ga denar zaročenkine družine ne zanima. Nevesta je zmedena, ne verjame, da misli resno. »Ampak dragi, kaj je lepšega od služenja denarja?« mu dahne v objemu. »Vaše početje je protiameriško,« mu kmalu zatem zabrusi bodoči tast, čigar izjavo lahko beremo kot zavezo oziroma moralno dolžnost do države na poti h gospodarskemu preporodu. V tem kontekstu Cary Grant izpade kot thoreaujevski desperado, ki nasprotuje sistemu in izvaja državljansko nepokorščino.
Grant namerava spakirati kufre in se preseliti v Evropo, poslednji bastion solidarnosti in socialne države. Morda je bila Evropa takšna takoj po vojni, ob gospodarskem razcvetu, ki sta ga v šestdesetih doživljali Nemčija in Italija, pa so se stvari hitro spreminjale. In spet sta bila družbeno okolje in imperativ učinkovitosti plodno kotišče romantičnih komedij. Evropski film je v paranoji pred slabim piarom celo presegel hollywoodski sistem, nemški producenti so za režiserja komedije In to v ponedeljek zjutraj (1959) povabili Italijana Luigija Comencinija, kot bi hoteli povedati, da komedije o prostovoljni upokojitvi in zabušavanju med preseganjem norme, demonstriranjem pregovorne nemške učinkovitosti in gradnjo finančne trdnjave ne sme režirati Nemec. Comencini je povabilo sprejel, toda njegovega filma v Italiji niso predvajali, kot bi hoteli povedati, da Italijan ne sme minirati podobe njihovega ekonomskega buma.
Comencinijev (anti)junak je uspešen bančni strateg Kessel; nekega dne, v ponedeljek dopoldne, se po seriji stresnih dogodkov na poti v službo odloči, da bo preprosto izklopil. Dovolj ima. Ne da se mu več. Rad bi počival in zabušaval. Sredi ceste pusti službeni avto in se vrne domov, si natoči pijačo in začne uživati. Vrne se v otroštvo, znova požene električni vlakec, ki postane njegova simbolna koča ob ribniku Walden. V službi nastopi panika, za njim pošljejo tako detektiva kot psihologinjo in še vodjo psihoanalitičnega oddelka, Kesslovo tiho simpatijo Delio Mond, ki jo igra švedska seksapilna zvezdnica Ulla Jacobsson. Kot bi producenti hoteli povedati, da lahko nepokornega uslužbenca ukroti šele nordijska luteranska boginja.
In to v ponedeljek zjutraj je enako obešenjaško komičen, kot je vulgarno komična Ferrerijeva klasika Velika požrtija (1973), škandalozna in subverzivna provokacija na temo dekadence pogoltne potrošniške družbe, ki so jo nekateri žiranti na festivalu v Cannesu festivala želeli bojkotirati. Kaj se v filmu dogaja? Štirje dobro situirani predstavniki francoske družbe (pilot, televizijski voditelj, vrhunski kuhar in sodnik) so mnenja, da so v življenju dosegli vse; dolgočasijo se, želijo se odklopiti, pa se odločijo ob gurmanskih užitkih nažreti – do smrti!
Podobno se počuti junak argentinskega festivalskega hita Prestopnika (2023), ki nazorno prikaže, kako daleč se je človek pripravljen podati za osebno svobodo in notranji mir. Navsezadnje, kaj je rop banke v primerjavi z njeno ustanovitvijo? In kaj je nekaj let zapora v primerjavi z zgodnjo upokojitvijo?
V Fokusu smo zbrali pet filmov na temo upočasnjevanja, sestopanja z vlaka katerikoli hitrosti, upora proti sistemskemu zatiranju in rutinskemu vsakdanu, pet filmov, ki na obzorju vidijo svobodo … in brezdelje. Ko boste videli zadnji prizor Prestopnikov, ki mu ga zavida marsikateri vestern, vam bo jasno vse.
