V filmski podobi Gena Hackmana je bilo vedno nekaj neulovljivega. Bil je nepredvidljiv, a hkrati prisrčen in zadržan. Imel je šarmanten in topel nasmešek, ki pa se je lahko hitro spremenil v zadržanost, previdnost ali gnev. Pri Hackmanu človek nikoli ni vedel, kaj je za njegovim obrazom. Morda je zanesljiv, morda ne. Lahko je bil pravičen, lahko pa je bil tudi hinavec; junak ali naivnež, ki se mu vse izmuzne med prsti.
Prvič sem ga videl v filmu katastrofe Pozejdonova avantura (The Poseidon Adventure, 1972, Ronald Neame), v katerem je igral neustrašnega in iznajdljivega bivšega duhovnika, ki popelje majhno skupino preživelih na varno skozi notranjost prevrnjene čezoceanske ladje. Na koncu se kot pravi epski junak žrtvuje, da bi rešil ostale. Njegova bolj značilna podoba je vloga zasebnega detektiva Harryja Mosebyja v briljantnem neo-noiru Arthurja Penna Nočni premiki (Night Moves, 1975). Harry je žilav in energičen private eye, ki ima svoj kodeks in zna uporabljati pesti. Obenem je tudi naivnež, ki ne razume svoje žene in sveta okoli sebe ter nehote povzroči umor dekleta, za katero je bil plačan, da jo najde. V Nočnih premikih smo priča tudi njegovemu značilnemu nelagodnemu nasmešku. Moseby je v filmu najprej zaščitniško očetovski do najstnice, ki jo igra Melanie Griffith, a ko jo vidi skoraj golo, njegov topli in tolažeči nasmešek nerodno zamrzne in začutimo, da se tudi sam bori z nespodobnim poželenjem.
Tudi v svoji najslavnejši vlogi kot newyorški policist Jimmy »Popeye« Doyle v Francoski zvezi (The French Connection, 1971) Williama Friedkina, ki mu je prinesla prvega oskarja, je junak, ki nas v bistvu razočara. Ta neobrit, nemaren in neprilagojen človek, ki nadleguje mlade ženske, je vedno le korak od prepira ali pretepa. Tihotapec mamil Alain Chernier (Fernando Rey) mu zbeži, Popeye pa na koncu po nesreči ustreli svojega kolega policista. V tej vlogi Hackman pokaže vso svojo jezno energijo in socialno robatost. Ne moremo si predstavljati, da ima ta človek življenje zunaj policijskega dela, ki ga opravlja. Tudi če ne reče ničesar, ima tako močno fizično prisotnost, da prevladuje v vsakem prizoru, v katerem se pojavi. A tudi v tako ekstrovertirani vlogi, kot je Popeye Doyle, je nekaj, kar pod vso grobostjo ostane nedotaknjeno in neraziskano.
Popeye Doyle se je na platna vrnil štiri leta pozneje v Francoski zvezi 2 (French Connection 2, 1975, John Frankenheimer). Še bolj je osoren, pravi »grdi Američan«, ki še naprej lovi tihotapca Alaina Chernierja, tokrat po ulicah Marseilla. Popeye, nepopravljivi newyorški šovinist (»Raje bi bil ulična svetilka v New Yorku kot predsednik Francije!«), se v svojih kričečih srajcah, z odvezano kravato in s t. i. »pork pie« klobukom poda na gomazeče ulice Marseilla. Ko se prvič sreča s francoskim detektivom Henrijem (Bernard Fresson), ta skupaj z drugimi policisti čisti ribe pred policijsko postajo. Dobili so lažno informacijo, da so mamila skrita v ribah. Niso dobre volje. Henri ponudi Popeyu roko, prekrito z ribjim drobovjem. Popeye jo brez premisleka stisne. Gre za razkrivajoč trenutek, ki veliko pove o junaku in ga oba igralca gladko izpeljeta.
Hackman, ki je v šestindevetdesetem letu starosti umrl letos februarja, je bil bivši marinec, ki je kariero začel na odru in na televiziji. Filmske režiserje je pritegnil s svojo drugo vlogo na velikem platnu v filmu Lilith (1964, Robert Rossen). V enem samem prizoru mu je uspelo ustvariti portret moškega, ki komaj skriva prezir do svoje žene in življenja, ki ga živi. Za prvega oskarja je bil nominiran kot glasni brat Clyda Barrowa v Bonnie in Clyde (Bonnie and Clyde, 1967, Arthur Penn). Najboljši pa je bil, ko je bil zadržan, ko smo čutili, da nekaj kipi pod površjem, kot v filmu Nikoli nisem pel svojemu očetu (I Never Sang for my Father, 1970, Gilbert Cates). Tu igra sina dominantnega in že malo senilnega očeta. Tiho se bori tako z ljubeznijo do njega kot z vseživljenjsko zamero. Hackman rahločutno ustvari portret moškega, ki postopoma pridobiva pogum in odločenost, da se odvrne od manipulativnega in nadzorujočega, a tudi zelo ranljivega očeta.
Podobno ponotranjena igra doseže vrhunec v njegovi verjetno največji vlogi v filmu Prisluškovanje (The Conversation, 1974) Francisa Forda Coppole, v katerem se prelevi v strokovnjaka za nadzor Harryja Caula. V prvem prizoru je videti kot statist. Je delček širokega posnetka množice ljudi od zgoraj, v kateri ne vzbuja nobene pozornosti kot moški srednjih let v dežnem plašču z očali in lasmi, ki se umikajo s čela. Če ga ne bi prepoznali, ga ne bi dvakrat pogledali. Harry je človek, ki natančno razume, kako je mogoče vdreti v osebna življenja ljudi, in nekdo, ki je lastno osebnost skoraj popolnoma izbrisal. »Popolnoma vseeno bi mi bilo, če bi moje osebne stvari zgorele, ker osebnih stvari nimam,« pove.
Hackman je imel dolgo in uspešno kariero vse do upokojitve, ki jo je napovedal leta 2004. Čeprav je bil antijunak, značilen za ameriško kinematografijo sedemdesetih, je v osemdesetih in devetdesetih letih odigral bogat in pester repertoar vlog. Bil je ameriški novinar s tragično usodo v filmu V plamenih Nikaragve (Under Fire, 1983, Roger Spottiswoode), ki je odražal tudi njegove lastne levoliberalne politične poglede. Igral je navdihujočega trenerja srednješolske košarkarske ekipe v Hoosiers (1986, David Anspaugh), pa tudi ameriškega obrambnega ministra, ki skuša prikriti, da je nehote ubil svojo ljubico v filmu Brez izhoda (No Way Out, 1987, Roger Donaldson), ter načelnega in izkušenega agenta FBI v Mississippiju v plamenih (Mississippi Burning, 1988, Alan Parker).
Najboljši poznejši vlogi sta mu dala Clint Eastwood in Wes Anderson. Svojega drugega oskarja je dobil za vlogo šerifa v Eastwoodovem vesternu Neoproščeno (Unforgiven, 1992). V njem povsem neustrezno, preveč blago, kaznuje kavboja, ki sta pohabila prostitutko, in sproži niz dogodkov, ki se končajo z nasiljem in njegovim lastnim uničenjem. »V redu fanta sta, ki sta storila nekaj neumnega,« reče. Soočen je z maščevalnim gnevom nekdanjega revolveraša, ki ga igra Eastwood, in preden ga ta ubije, pove: »Ne zaslužim si takšne smrti. Gradil sem hišo.« Ima manire človeka, ki svoje delo opravlja brez zadržkov. Kot igralec je popolnoma razumel, da hudoben človek o sebi ne misli, da je hudoben.
V Veličastnih Tenenbaumih (The Royal Tenenbaums, 2001) Wesa Andersona je imel vlogo, ki je popolnoma ustrezala njegovi dvoumni filmski osebnosti in izkoristila njegov talent za komedijo. Igra odtujenega patriarha ekscentrične družine, ki se poskuša vrniti v njihovo življenje po skoraj dvajsetih letih odsotnosti. Mojstrsko na primer odigra prizor, v katerem verbalno sesuje dramo, ki jo je napisala njegova enajstletna posvojena hči. »Seveda je to zgolj mnenje enega človeka,« doda z nasmehom brez kakršnega koli razumevanja, kako so njegove besede otroka prizadele.
Hackman je večkrat povedal, da je njegova najljubša vloga v filmu Strašilo (Scarecrow, 1973, Jerry Schatzberg), v katerem sta s kolegom Alom Pacinom, ikono sedemdesetih, igrala dva potepuha. Pacino je zasanjan in nežen, Hackman pa grob in bojevit. Pacinov lik življenje uniči, medtem ko Hackman preživi vse, ostane neomajen in gre naprej. Nekaj zelo pomenljivega je v tej podobi človeka, ki gre vedno naprej, kot je šel Hackman skozi skoraj pet desetletij ameriške kinematografije.
