Zbirko slovenskih eksperimentalnih filmov smo začeli v Kinoteki oblikovati leta 2011. Postala je prva kurirana zbirka tega večinoma spregledanega filmskega izraza pri nas. Prav ta spregledanost je bila eden poglavitnih vzrokov, da smo eksperimentalnemu filmu namenili ustrezno obravnavo, zatočišče in skrb za ohranjanje, s tem pa seveda pripomogli k njegovi umestitvi v kulturno zgodovino. Zaradi zniževanja proračunskih in drugih sredstev, ki je bilo posledica finančne krize, se je skrb za zbirko žal kmalu upočasnila.
Projekt digitalizacije in digitalnega restavriranja ter ponovnega prenosa na filmski trak eksperimentalnega filma Bismillah avtorja Sulejmana Ferenčaka iz serije Dislocirano tretje oko, leta 1984 posnetega na super 8-mm filmski trak, smo tako začeli šele leta 2017. Projekt je bil zelo zapleten, saj ni šlo samo za konserviranje in restavriranje filmskega umetniškega dela, temveč tudi za njegov preplet z žanrom performansa.
Film je del ustvarjalnega opusa OM produkcije, skrivnostne združbe, ki je začela svojo ustvarjalno pot leta 1975. Vključevala je 41 izjemnih, unikatnih filmskih stvaritev in prav toliko ustvarjalcev. Pri postopku digitalnega restavriranja je pomagal kustos oziroma varuh Muzeja OM produkcija Slobodan Valentinčič, skrbnik združenja svobodnih ustvarjalcev, ki delujejo v okviru tega muzeja. Pri prenosu na filmski trak smo naleteli na težave, saj na filmu domala ni ene mirujoče slike, s pomočjo katere bi lahko določili referenco za korekcijo barv. Film je namreč posnet s S8-mm filmsko kamero, nameščeno na stativu v stalnem vrtenju okoli snemalca, zaporedno usmerjeno v štiri smeri. Čeprav glede na to, da gre pri filmu za preplet z novomedijsko dokumentacijo perfromansa, težko rečemo, da je končni izdelek restavriran film, pa so 35-mm filmske kopije filma Bismillah, ki so bile narejene konec leta 2021, izjemne filmske stvaritve. Film namreč na očiten način pokaže razliko med fotokemično in digitalno kinematografijo. Povedano drugače: Bismillah je treba gledati na projekciji s filmskega traku, saj mu digitalna projekcija dela škodo in krivico. Kot tak je Bismillah filmska mojstrovina, ki je ne moremo udobno umestiti v ta ali oni predal, saj razpira vrsto vprašanj, povezanih s konserviranjem, restavriranjem in zagotavljanjem dostopa do filmske, še posebej eksperimentalne filmske dediščine.
Obenem pa film kar kliče k temu, da je treba pozornost usmeriti še na vrsto drugih slovenskih ustvarjalcev eksperimentalnega filma, katerih filmsko gradivo, življenje in ustvarjalna pot čakajo na ponovno svetlobo zunaj temnih depojev in spregledanosti v času in prostoru. S pomočjo novega skenerja za male formate, ki smo ga v Kinoteki kupili konec leta 2021, in s postopnim vzpostavljanjem laboratorija za digitalizacijo in digitalno restavriranje, upamo, da v prihodnje ne bomo več digitalno restavrirali en film na štiri leta, ampak vsaj štiri filme na leto, in jih seveda tudi učinkovito umestili v javni prostor. Nekatere med njimi tudi s ponovnim prenosom na filmski trak – kar bi pravzaprav moral biti eden od ciljev vsakega digitalnega restavriranja najpomembnejše nacionalne filmske dediščine.
