Filmska obravnava jugoslovanskega odporniškega gibanja med drugo svetovno vojno je služila ohranjanju spomina na trpljenje jugoslovanskih narodov in herojstvo partizanov, hkrati pa tudi krepitvi politike bratstva in enotnosti ter jugoslovanskega socializma in potrjevanju legitimnosti oblasti zmagovalne generacije. To ni bila jugoslovanska posebnost; tudi sovjetska in ameriška filmska industrija sta imeli v času hladne vojne podobno ideološko vlogo.
Del filmov je mitologiziral resnične dogodke, del pa je teme iz druge svetovne vojne zgolj vzel za splošni okvir sicer fiktivnih zgodb. Partizanski filmi so učinkovito ustvarjali črno-belo sliko dobrega (partizani) in zla (sovražniki). Kar zadeva okupatorje, je bilo zlo logično na njihovi strani, saj so bili jugoslovanski narodi izpostavljeni brutalnemu terorju. Bolj problematično je bilo vprašanje domačega zla, povezanega s kolaboracijo in državljanjsko vojno.
Jugoslovanski partizanski film, v katerem so moči združevali različni jugoslovanski producenti, režiserji in igralci, še daleč ni bil enoznačen in ga lahko razdelimo v različna obdobja. Nastajali so tudi filmi, ki so v ospredje postavljali nesmiselnost vojne ter dvome in stiske ljudi, ki niso imeli izbire in niso mogli vplivati na svojo usodo. Tak je recimo film Tri Aleksandra Petrovića (1965), ki je bil, enako kot Bulajićeva Bitka na Neretvi, nominiran za tujejezičnega oskarja.
Jugoslovanski partizanski film sega od socialističnega realizma preko »črnega vala« šestdesetih in »rdečega vala« sedemdesetih let do zelo različnih pristopov v osemdesetih, ko se njegovo obdobje bolj ali manj konča. Še največ skupnih značilnosti imajo filmi in nadaljevanke iz »rdečega vala« sedemdesetih let, ki so jih filmski kritiki poimenovali »partizanski vesterni«. Z odmikanjem od vojne so filmi postali tudi humorni, izrazito komercialni in usmerjeni na mlajše populacije. Najpomembnejša oziroma najbolj glorificirana filma sta bila povezana z voditeljem narodnoosvobodilnega gibanja in revolucije Josipom Brozom – Titom ter dvema najbolj znanima in mitiziranima bitkama jugoslovanske partizanske vojske: bitko na Neretvi in bitko na Sutjeski.
Film Bitka na Neretvi govori o za jugoslovanske partizane prelomnem letu 1943, ko so Nemci med januarjem in marcem 1943 na Hitlerjev ukaz z vrsto koordiniranih operacij, ki jih je vodil general Alexander Löhr v sodelovanju z italijanskim generalom Mariom Roatto in četniškimi enotami Draže Mihailovića, nameravali razbiti veliko partizansko osvobojeno ozemlje Bihaške republike v zaledju Dalmacije ter zajeti Tita in Vrhovni štab, da bi si v pričakovanju zavezniškega izkrcanja zagotovili prevlado na Balkanu. Partizani so prve dni marca 1943 porušili most čez Neretvo, kar je Nemce napeljalo na misel, da se bodo prebijali v nasprotni smeri. V resnici pa so partizani porušeni most za silo povezali, odvrgli težko orožje, pod nemškim bombardiranjem prečkali most, prebili obrambo okupatorjev ter se umaknili v smeri Pive, Tare in Sutjeske. Pri tem so nosili tudi 4000 ranjencev, zato so bitko na Neretvi poimenovali »bitka za ranjence«. V nadaljevanju operacij (Schwarz, peta sovražna ofenziva), ki je sledilo med sredino maja in sredino junija 1943 v kanjonu reke Sutjeske in širše okolice, so Nemci večino ranjencev uspeli zajeti in so jih, skupaj z medicinskim osebjem in ujetimi partizani, neusmiljeno pobili. Srdite bitke, nadčloveški napori, izčrpanost, pomanjkanje hrane in zdravil, nalezljive bolezni, zlasti tifus, in maščevalni ukrepi napadalcev so v času obeh bitk zahtevali velike žrtve med civilnim prebivalstvom in močno oslabili partizansko vojsko. A partizansko gibanje je preživelo, po obeh bitkah pa je strateška pobuda postopoma prehajala na njegovo stran.
Veljko Bulajić, ki je leta 1969 ustvaril film Bitka na Neretvi, je gotovo najbolj znan jugoslovanski režiser, pripadnik generacije, ki je izrasla iz partizanskega boja ter ideologije bratstva in enotnosti. Tudi Bitka na Sutjeski je nekaj let kasneje (1973) doživela filmsko obravnavo z režiserjem Stipetom Delićem in ravno tako slavno igralsko zasedbo.
Bulajić je scenarij za Bitko na Neretvi napisal skupaj z bratom Stevanom. Ko je Tito dal k filmu svoje soglasje, ni bilo več nobenih ovir za njegovo realizacijo – ne za tisoče statistov, ne za deset tisoč vojakov JLA, ne za tanke, tovornjake in puške, ki so jih zmetali v vodo. Celo za most, ki so ga razstrelili, ne, čeprav so ga razstrelili zaman, saj kamere dogodka niso uspele ujeti. Cene filma že takrat nihče ni zmogel izračunati, niti je ne znamo danes, vrtela pa naj bi se okrog dvanajstih milijonov tedanjih dolarjev. Premiera Bitke na Neretvi je bila leta 1969 v Sarajevu. Postala je najbolj gledan jugoslovanski film in eden najbolj gledanih evropskih filmov ter prejela visoke filmske nagrade.
Države nastajajo in izginjajo. Tisto, kar ostane za njimi, je njihova kultura. Jugoslavija jo je imela; zapisana je v zgodovino in mednarodno priznana. Ne samo na filmskem področju. V državah naslednicah, ki so se zaprle v svoje nacionalne in nacionalistične mentalne matrice in se ne morejo izviti iz sivine povprečja in neprepoznavnosti, jugoslovanska kultura živi še naprej, ne glede na to, da politiki to bodisi zanikajo bodisi stigmatizirajo in označujejo za jugonostalgijo. Veljko Bulajić in njegova Bitka na Neretvi ostajata eden glavnih simbolov kulturne moči in ustvarjalnosti jugoslovanskih narodov.
