Drugače kakor kaj počne, še zmerom ne zna in noče. Podobnih je najbrž na tem svetu precej, a so v tem radi črno-beli ali polni sprenevedave trme, on pa je tip, ki bi bil prej upravnik živalskega vrta kakor direktor opere. Živalim je navsezadnje prav zvest – najsi gre za nepredvidljive glasbene mačke ali za iskrenega kosa, ki se je na njegovi domači verandi letos naselil v tistem gnezdu, kamor so se prej zmerom vračale lastovice – če pa kdo ne zna biti človek, pri njem na mah zamrejo vse iskre. In gre v čumnato pisat note; še vedno napol brezplačno; bodisi v strahu, da bo nerazumljen, ker je prikrit idealist in še bojevnik za navrh, ali pa iz golega veselja nad novo zmago, ki jo je izbojeval tisti nevidni jazz, kakršnega ponuja samo polno, krivično in krvavo smešno življenje.
Ko so v njegovem ljubem zverinjaku spet očistili rešetke, odprli kletke in praznovali rojstni dan, petdeset let Plesnega orkestra Radia Ljubljana ali (po novem) Bigbanda RTV Slovenije, je bil kajpak on tisti, ki je prižigal raketo Kdor koli drug bi bil to storil, bi bil dajal vtis, ko da piha svečke na torti, on pa je še nekaj sekund pred tem, ko ga je Nataša Dolenc z dvignjeno dikcijo napovedala, švignil izza levega zvočnika (“Oprostite, desnega, moj pogled je vedno glasbenikov pogled.”), čez vse ljubeznivo ošvrknil bando, češ, vaš sem, do konca vaš, ampak me ne boste ujeli, nikdar me ne boste, in zamahnil. Na odru spet (kakor svojčas) ni bilo nikogar, ki bi bil vedel, ali bo razkrit kak predtakt?, bo še kaj priprave?, bo mojster odštel tempo?, šel k notam?, med nas, na sredo?, bo mar sploh poskrbel za trenutek tišine? Prišel je kakor vodovodni inštalater, cirkusant in univerzitetni profesor v eni osebi, pa pomešanih vlogah, in kar zamahnil. Pravzaprav je bil vse drugo, samo dirigent ne, ker je kar zamahnil in se ni prav nič obremenil z razmerjem med posameznikom in množico. Vedel je, kakopak, za kaj je šlo, vedel, da so fantje znali in čutili, zato jim je kar zamahnil. Potem se je med skladbo sprehajal med njimi, neskončno užival v ritmiziranih trenutkih, ki so jim z vsemi zamahi pri kapelništvu, kakor ga pozna zahodna kultura, namenjene nenehne male smrti in pozaba, toda v vsakem izmed tistih minljivih hipov se je tedajci, ko bi bili utegnili biti nevarni za solista ali skupino, par sekund poprej do konca zbral, se obrnil h kritičnemu osebju in se sinhrono – kakor se spodobi samo za rahlo znanstvenega kreatorja filmske glasbe – ujel z gibanjem. Bil je on sam in bil je tudi kolikor mogoče z njimi. Zmuzljiv, preskušen, do konca pregnan in sproščen del orkestra; to pa je že veščina, kakršno so poznali samo največji. Duke Ellington in kompanija.
Tisti, ki so zveneli naravno, humano uglašeno in so šli zato zmeraj malce- malce čez. Če na zgoščenki Zimzelenčki poslušate orkestrsko medigro k Ježku in “Cinci Marinci”, boste ujeli dušo tistih njihovih petdesetih let. Stara resnica pravi, da orkestrska glava – kakor le redek, morda zgolj kak teoretski, do konca spekulativen poklic – zares razvije svoj polet šele na stara leta; takrat šele lahko mirno spregovori o svoji prepleteni življenjski drogi, evforiji in erotiki, ko se poda pred kolege večplastna, ne da bi polja vsevdilj delila na njive, sadikam potikala hibride, dnevom pa krožila kvadratke. Toda tako lahko obenem o tem užitku govori samo človek, ki ve, da je orkester nenehen preskus tolerančnih pragov. Zato toliko laže pravi, da je Jože Privšek, njegov naslednik, z orkestrom delal pač po svoje, prinesel je namreč novo znanje iz Bostona. Lojze Krajnčan pa zdaj spet išče drug zven, predvsem pa je mlad in sredi nehvaležnih, zmedenih časov, priznava Bojan Adamič, ker se natanko spominja, da je bilo njegovo razdobje pač hvaležno, a hkrati zelo enoznačno. “Kakšna norišnica bi bila v sredo, ko bi bil jaz ostal na odru,” dodaja, a obenem nameni kar največ komplimentov zvezdniku večera Jeanu Baptistu “Tootsu” Thielemansu, čeprav mu je ta z ustno harmoniko, kitaro in žvižganjem pravzaprav vzel z jezika vso nakano, ves tisti umišljeni, a nujni napor, ko skuša biti vodja jazzovskega orkestra zabaven.
Kakor na primer takrat v Sovjetski zvezi, ko si je naš portretiranec omislil pred pultom slepo nogometno žogo, vanjo v pravem trenutku brcnil in tako označil predpoudarek za sinkopo. Vedel je, da bo kolegom s tem prejkone pomagal. Skočiti v pravem trenutku z odra, zaupati glasbenikom, ker vejo, kako je treba igrati, da bo vse, kakor je treba, pa vseeno malce drugače, to je najbrž ves tisti jazz, ki je Bojana Adamiča tiste čase ločeval od drugih, tako da je s ponosom pravil, kako imajo marsikje dobre improvizatorje, drugod izvrstne obrtnike, samo Ljubljana ima zmeraj oboje. Saj ni nikjer pisalo, naj bodo vsi podobni kolegu, ki ni mogel na nastop, če noč poprej ni spal z žensko, kakor tudi ni nihče ukazal, da se morajo vsi jazzisti v malem povojnem mestu prek ceste pozdravljati tako, da si odžvižgajo bluzovski rif, pa se je ta vseeno prijel, kakor avizo se je vtisnil v bando.
V najhujših časih, ko je informbiro tako zapletel izjave, da je prenekateri bebec prisegel celo na nekdanje ameriške zaveznike, če le ne bi bilo tiste kvarne ameriške glasbe, je Bojanu Adamiču veliko pomagala prav intelektualna raven v orkestru. Doktorji, študentje, tehniki, inženirji. Sam se je že vedno nekako zmazal in začuda izognil Golemu otoku, saj je poznal generale in politike, v najpomembnejšem trenutku ga je verjetno rešil celo neznan prijatelj, odziv kolektivne pameti pa se mu je zdel predragocen, da bi ga kdaj izdal. Stara zaupljivost se mu je vrnila, ko je od svojega davnega altsaksofonista Dušana Prevorška – zdaj vrhunskega izvedenca za tekstil v ZDA – prejel faks, na katerem je notiran tudi tisti znameniti žvižgavi pozdrav čez cesto. In še pripis je tam: “Zahvaljujem se za možnosti, ki mi jih je nudil položaj v radijskem orkestru. Pri tem naj ne pozabim na urnik vaj, ki mi je omogočil študij.”
Bojan Adamič je na praznovanju petdesetletnice Bigbanda RTV Slovenije prihitel na oder in kar zamahnil. Ves droban, žilav, pa pri svojih triinosemdesetih veliko bolj živ kakor kdo drug na odru. Saj so bili pred njim sami izbrani glasbeniki (“V Ameriki je 15.000 bigbandov, se pravi, da morajo imeti 15.000 prvih trobentarjev, nosilcev za intonacijo in melodijo, mi pa smo lahko srečni, ker imamo genialnega Pavleta Grašiča, poleg njega pa na istem glasbilu še Petra Ugrina, ki je tako izjemen solist,” je vzkliknil), a je bil tako nevsiljivo avtoritativen in hvaležen do vseh drugih, kakor je lahko samo prekaljen vodja, ki je tudi sam izviren trobentar, saksofonist, pianist in harmonikar.
Napovedovali so novo priredbo popevke “Ko boš prišla na Bled”, in naš trendovski, pa hkrati sebi zvesti mož je imel pripravljeno celo njeno tehno različico, a je po nasvetu iz orkestra raje oddirigiral svoj štikl “Vročina 41 stopinj Celzija”, ki je nastal leta 1929, ko je bil zelo bolan, in velja za prvi tukajšnji jazz. Adamič ga označuje z zajčjim ritmom, in če je pri njem čutiti kak merci, madame!; merci, madame!; merci madame!; (pardon, papa!); merci madame!, je to čista sled življenjske intuicije iz časov, ko za tovrstno podjetje še ni bilo šol. Tako je tudi romanizirani mit o prvem koncertu plesnega orkestra v Postojnski jami junija 1945 pretiran, saj je šlo kratko malo za energijo enega samega človeka, partizanskega radijskega urednika, ki je že prve tedne po vojni s ceste pobral vse živo, kar je ostalo od tistega intuitivnega jazza, in zorganiziral telo, ki se mu danes pravi eden izmed najstarejših bigbandov na svetu.
Iz Cankarjevega doma pomnim samo dva zamaha. Prvi je izpred dvanajstih let, ko je siva eminenca Lovro von Matačić začel Slovenski filharmoniji dirigirati tisto najboljšo Brucknerjevo “Sedmo simfonijo” na svetu, drugi pa je Adamičev s petdesetletnice Bigbanda. Hrust Matačić je komaj hodil, trajalo je nekaj minut, preden ga je oproda pripeljal do stolca, suhec Adamič pa je kar hvistnil na oder; toda oboje je bilo veličastno. Obadva sta dala orkestroma takojšen zgib, touch, zven, sound. Po mojem zato, ker sta tako velika in pozitivna človeka. Banda je očividno zelo občutljiv korpus, prav zato gre o njej naokrog toliko vicev, anekdot, žalostink in grenivk. Takoj namreč reagira, in ljudje jo imajo tudi zato radi za zbirko neumnih.
Matačić in Adamič sta povezana celo mimo obveznih orkestrov: v najhujših časih za radijski bigband so se zbirale razne komisije, v katerih se je preučevala tako imenovana glasba skoz ideologijo. V eno izmed njih so konec štiridesetih pomotoma posadili tudi Matačića. Ta je partijcem namreč razložil, naj bo Slovenija vesela, ker ima takšnega človeka, kakršen je Bojan Adamič: “Sicer pa sem tudi sam vesel, da ne dela v klasični glasbi, sej bi mi sicer odžrl ves kruh.” Tako je govoril velikan, ki so ga iz same zavisti razglasili za ustaškega polkovnika. Tak je bil njegov nekdanji zamah. V tistih časih, ko so našega glasbenika kazensko poslali za eno leto v Albanijo, pa mu je na letališču za slovo igral ves plesni orkester. Bilo je redkokrat, ko mu Bojan Adamič ni zamahnil, ampak prejkone le mahal.
Delo, 8. april 1995
