Letos mineva trideset let, odkar je britanska režiserka in vsestranska umetnica Sally Potter na festivalu v Benetkah, trepetajoč pred odzivom publike, javnosti prvič predstavila svoj drugi celovečerec Orlando (1992), drzno, nekonvencionalno kostumko, posneto po istoimenski predlogi Virginie Woolf. Film, v katerega je verjel le malokdo, je snovala celo desetletje in sredstva zanj nabirala po vsej Evropi. Trema pred svetovno premiero je bila odveč – njena duhovita, nabrita, s spektakularnimi podobami, ki se gledalcu zapečejo v spomin, nabita adaptacija je požela velik uspeh tako pri občinstvu kot pri strokovni javnosti, se zapisala med klasike neodvisne kinematografije in dala filmski karieri glavne igralke Tilde Swinton znaten pospešek. Zabaven in gledljiv film kljub svoji duhovitosti ohranja filozofsko substanco izvirnika in se z ironijo loteva tako angleške razredne družbe in kolonialistične dediščine kot tudi tradicionalnega razumevanja spolne identitete.
Čeprav je posnet po literarni predlogi je Orlando izrazito filmično delo, polno bogatih, baročno obloženih, od barv in množice drobnih detajlov prekipavajočih podob, ki nas nosijo skozi 400 let angleške zgodovine, in ena tistih redkih filmskih priredb, za katere lahko rečemo, da zvesto sledijo svojemu literarnemu viru, čeprav ga svobodno prefigurirajo v novem mediju. Slišati je kot paradoks, a adaptacije so najbolj uspešne takrat, ko uspe avtor oglodati svoj vir do njegovega bistva, izluščiti jedro in okrog tega jedra zgraditi izvirno delo v drugem mediju, z drugačnimi sredstvi in, če je potrebno, tudi s spremembami izvorne zgodbe. Potterjeva je v zgodbo Virginie Woolf vnesla kar nekaj sprememb – recimo konec, ki ga je postavila v aktualen čas, ali pa tiste usodne besede, ki jih kraljica Elizabeta na začetku filma nameni svojemu miljencu Orlandu (»Nikoli ne zbledi. Nikoli ne oveni. Nikoli se ne postaraj.«) in s tem zapečati njegovo usodo. Knjiga prenese svobodno vijuganje med časovnimi plastmi, lahko si privošči abstraktnost in arbitrarnost, filmska zgodba pa potrebuje vsaj nekaj simboličnih oprimkov, ki spominjajo na klasično naracijo in gledalcu omogočijo, da se spusti v njen svet, četudi ta ni povsem realen.
Orlanda (v čudovito androgini podobi Tilde Swinton) spoznamo v 16. stoletju kot mladega plemiča, nežnega mladeniča, ki poskuša svojo rahločutnost sprostiti skozi pisanje poezije. Ker pri tem naleti na posmeh in zavrnitve, se – stoletje kasneje in na drugem koncu sveta – preizkusi na drugem, bolj »moškem« področju in postane ambasador v Konstantinoplu. Ko se kot diplomat znajde sredi oboroženega spopada, spozna, da na noben način ne more zadostiti zahtevam svojega spola. Njegova moška identiteta razpade in nekega dne – spet stoletje kasneje – se zbudi kot ženska. Svojo novo identiteto sprejme brez težav (»Ista oseba, le drugega spola,« reče, ko v ogledalu prvič uzre svoje golo žensko telo), a gospa Orlando kmalu ugotovi, da se, zasuta s šovinističnimi opazkami in opolzko pozornostjo moških, oropana svoboščin, ki moškim pripadajo samoumevno, ter odeta v utesnjujoča oblačila, v katerih se je skoraj nemogoče nomalno premikati, tudi v ženski identiteti ne počuti udobno.
Sprememba spola v ničemer ne spremeni Orlandove osebnosti, zato pa ima zanj znatne in še kako otipljive družbene, pravne in ekonomske posledice. Orlando Sally Potter je z naslovnim junakom, ki preseka okove spolne binarnosti in svojo identiteto gradi onkraj ženskega in moškega, postal kvirovska, pa tudi feministična klasika – film, ki mu, kot njegovemu naslovnemu junaku, zob časa ne more do živega. Ni zbledel, ni ovenel in ni se postaral. Morda je danes, ko vse bolj stopa v ospredje koncept družbenega spola in z njim pravica posameznika do samoidentifikacije oziroma oblikovanja in definiranja (ali nedefiniranja) lastne spolne identitete, še bolj aktualen kot kdajkoli prej.
