Prve minute novega filma Martina Scorseseja nam poleg dobro znanih prvin njegovih del odkrijejo tudi nekaj novega o tem režiserju. Film Morilci cvetne lune (Killers of the Flower Moon, 2023) se začne s pogrebom ceremonialne pipe kot simbolom obžalovanja zaradi asimilacije mladih iz plemena Osage v belo družbo. Nafta je odkrita in gejzir »črnega zlata« izbruhne iz zemlje ter oškropi staroselce, ki v počasnem posnetku plešejo okoli njega. Za hip se zdi, da gledamo film Terencea Malicka, a se hitro znajdemo nazaj na filmskem ozemlju Scorseseja. Sledi montaža v njegovem slogu, le da tokrat ne gledamo podrobnosti iz življenja malomeščanskih mafijcev v Brooklynu ali vzpon Las Vegasa, ampak bogatenje plemena Osage.
Skozi niz poustvarjenih dokumentarnih posnetkov in fotografij vidimo, da jih je odkritje nafte v njihovem rezervatu spremenilo v »najbogatejše ljudi na svetu«, ki so imeli več luksuznih avtomobilov Pierce Arrow kot v katerem koli drugem okraju v Združenih državah. Za film je značilna Scorsesejeva mešanica že znanega in novega; gre za še eno režiserjevo potovanje v temo oziroma v srce nasilja in nonšalantno druženje z nasilnimi moškimi, a hkrati za prvo tako potovanje, ki je postavljeno v boleči tok ameriške rasne zgodovine; drugačen pa je tudi celoten ton filma.
Morilci cvetne lune so film o umorih članov plemena Osage v dvajsetih letih prejšnjega stoletja: da bi jim odvzeli pravico do nafte na njihovem zemljišču, so jih umorili na stotine, kar je srhljiv primer genocidnega in parazitskega odnosa in ravnanja bele Amerike do staroselcev. Nafta, ki je bila odkrita v rezervatu Osage v Oklahomi konec devetnajstega stoletja, je bila kot past. Ameriški kongres je pod pritiskom belcev, v glavnem iz Oklahome, sprejel zakon, da staroselci niso sposobni sami upravljati s svojim denarjem. Vsak član plemena Osage je tako dobil »skrbnika«, izbranega med lokalnimi belimi gospodarstveniki in advokati. Ne le da je bilo to skrajno rasistično in podcenjujoče, ampak je ustvarilo velike skušnjave in priložnosti za ropanje. Veliko belcev se je poročilo z ženskami iz plemena Osage, da so prišli do pravic in s tem do njihovega denarja. Člani plemena so bili drug za drugim umorjeni, njihovi beli skrbniki pa so podedovali denar. Kljub preiskavi FBI je bilo razrešenih le nekaj primerov umorov.
Temelj filma je istoimenska knjiga Davida Granna, a je Scorsese za film spremenil fokus zgodbe. V središču knjige je nekdanji legendarni teksaški ranger Tom White, ki ga je J. Edgar Hoover, direktor na novo ustanovljenega Urada za preiskavo (BOI, ki so ga pozneje preimenovali v FBI) poslal v Oklahomo, da tam poišče morilce staroselcev. Reševanje tega primera je bilo med prvimi Hooverjevimi uspehi in ključna epizoda v ustanovitvi FBI. Ker Scorsese ni želel, da je junak v filmu beli moški, se White (Jesse Plemons) pojavi šele v zadnji tretjini filma in ostane precej brezbarven lik, fokus pa se premakne na pleme Osage in njihove izkoriščevalce. Film s tem izgubi nekaj napetosti knjige, a s to spremembo Morilci cvetne lune delujejo bolj v režiserjevem slogu, saj se je Scorsese le redko ukvarjal s policijo; družba kriminalcev mu predstavlja veliko bolj domač teren.
Kljub temu pa ima film, ki ga je Scorsese napisal skupaj z Ericom Rothom, za glavni lik še vedno belega moškega, Ernesta Burkharta (Leonardo DiCaprio), vojaka, ki se iz prve svetovne vojne vrne domov v okraj Osage. DiCaprio in Scorsese podata prepričljivo sliko ne preveč inteligentnega moškega brez moralnega kompasa. Ernest po vrnitvi domov pade pod vpliv svojega strica Williama Hala (Robert De Niro), imenovanega »Kralj«, bogatega rančarja in enega glavnih organizatorjev umorov pripadnikov ljudstva Osage. Hale spodbuja ljubezen med Ernestom in prikupno staroselko Molly Kyle (Lily Gladstone), pri čemer oba načrtujeta umor njenih sester in Molly same, da bi Ernest prišel do njenih pravic oziroma dobička od nafte.
V prvem srečanju med Ernestom in njegovim stricem Scorsese, DiCaprio in De Niro ustvarijo živahno sliko vpliva prebrisanega starca na omejenega in vodljivega mladeniča. Ko Hale Ernesta vpraša, ali veliko bere, ta sploh ne razume vprašanja. »Znam brati,« nekajkrat zmedeno in negotovo pove. Stric ga zabava z oponašanjem ptičev in Ernest se smeji kot otrok. Režiser in igralci v prisrčnosti med dvema moškima ustvarijo vzdušje zla.
DiCaprio se spremeni v tega skoraj neartikuliranega človeka in nas prepriča, da celo čuti nekakšno ljubezen do svojih otrok in žene. Vlogo igra z agresivno namrščenostjo človeka, ki se mu dozdeva, da je tisto, kar počne, napačno, nima pa inteligence ali moči značaja, da bi odnehal. Na samem začetku filma njegova igra deluje površno, kot da je za to, da bi ustvaril lik, dovolj imeti namrščen obraz. A sčasoma vidimo, da je ta obraz s svojo intenzivnostjo in omejenostjo popoln izraz človeka za njim. Mojstrski portret zla ima kumulativno moč; gre za kopičenje podrobnosti. DiCaprio poustvari neko skoraj neopisljivo duševno stanje. To je mož, ki skrbi za svojo ženo. Nežno je tolaži; je njen pravi prijatelj. Hkrati pa jo počasi zastruplja in ubija njeno družino. DiCaprio in Lily Gladstone ustvarita mučno, a večplastno sliko pošastnega odnosa.
De Niro nam ponuja bolj znano igro. Večkrat smo že videli tega zlobneža. A ker gre za vrhunskega igralca, je tudi znano prav tako dobro. Vedno je znal odigrati hinavščino; prijazno nasmejanega človeka, ki pa v resnici nima dobrih namenov. Prizori, v katerih tolaži staroselce, katerih sorodnike je dal umoriti, imajo nekakšno lepljivo, sladkasto grozo. In zlo je tisto, kar v tem filmu ostane v spominu.
Scorsese se poglobi v kulturo in življenje plemena Osage. Lily Gladstone kot Molly Kyle, Ernestova žena in plen, predstavlja spokojen in všečen moralni center. Prava iskra filma pa so zli beli moški. To niso srhljivo simpatični urbani gangsterji iz Dobrih fantov (Goodfellas, 1990). Vzdušje genocida in strašne nepravičnosti je otipljivo. Tisto so bile grobe igre med grobimi fanti, tu pa gre za izkoriščanje in uničenje nedolžnih ljudi. Vseeno so to živi liki, orisani s finimi podrobnostmi. Pevec country glasbe Sturgill Simpson igra Henryja Grammerja, zvezdnika rodea, nezakonitega preprodajalca alkohola in enega glavnih akterjev pri umorih. To je prijazen in sproščen človek, pragmatičen. Pogosto z blagim obupom strese glavo zaradi kakšne neumnosti; tak ameriški arhetip si lahko predstavljamo tudi v prijaznejšem kontekstu. Morilci, ki jih vidimo, so redkobesedni možje, pokriti s klobuki Stetson. Lahko bi bili simpatično možati kavboji v kakšni televizijski seriji. V lastnih očeh zagotovo niso pošasti. Film je v duhu današnjega časa, vsaj glede izpodrivanja klasičnih moških podob; drugače tudi ne more biti, saj je zgodba kot nalašč za to.
Morilci cvetne lune vsebujejo polno režijskih fines. Ko se na začetku filma Ernest vrne iz Evrope v Fairfax, sedež okraja Osage, mu sledimo po blatni glavni ulici. Okoli njega je sočna živahnost ulice, ki vrvi od kavbojev, vojakov, brezsramnih prodajalcev avtomobilov – »Če vam zmanjka bencina ali vam poči guma, se takoj vrnite in kupite nov avto!« –, fotografov, avtomobilskih dirk in pretepov. Spominja na »boom town« iz Bilo je nekoč na Divjem zahodu (Once Upon a Time in the West, 1968) Scorseseju tako dragega Sergia Leoneja in ustvari občutek, da gre tu življenje naprej tudi zunaj glavne zgodbe.
Scorsese je režiser, ki ljubi velike geste. V filmu je čudovito potovanje kamere skozi hišo Molly Kyle, medtem ko se zjutraj družina pripravlja za dan. Prostor je poln gibanja in živahnosti, poln življenja. Kamera konča svojo pot pri speči matriarhinji družine. Pozneje, ko bomba dvigne v zrak hišo Mollyjine sestre, kamera ponoči ponovi pot skozi hišo, ki je zdaj prazna in tiha. Svojo pot konča pri družini, ki se skriva v kleti. Retrospektivno čutimo, kako krhki in ranljivi so vsi ti ljudje, ki smo jih videli med prvim potovanjem kamere. Čuti se Scorsesejev užitek v lepoti in simetričnosti teh dveh kader-sekvenc, ki nista le dekorativni, saj neposredno čutimo, kaj je bilo uničeno.
Morilci cvetne lune morda niso velik film, morda malo preveč delujejo kot televizijska miniserija. Morda so nam režiserjevi manierizmi že predobro znani. A vendar gre za dober film o pomembni temi, ki ga je naredil spreten in živahen režiser z veliko kilometrine.
