Pojdite na vsebino

Kot prepričana hedonistka se skušam bolj malo meniti za dolgočasne koncepte, kot je greh. Koncept »guilty pleasure« se mi zdi kljub temu simpatičen, ampak po drugi plati ne gojim dovolj visokih kriterijev, da bi se mi zdel v asociaciji s seboj tudi uporaben.

Dejstvo je, da sem odraščala daleč od kakršne koli kinokulture, povsem odvisna od programskih idej tistih televizijskih postaj, ki so svoje signale zmogle poslati preko zasavskih hribov. Karkoli je bilo na TV, sem pač na neki točki pogledala, prebavila in izkoristila celoten potencial hranljivih vsebin. Od največjega trasha do prekrasnih in horizonte odpirajočih filmskih klasik, ki so jih na takratni RTV Slovenija še redno predvajali (#RIP).

Kar hočem reči: res nimam občutka, da kadarkoli grešim s svojo izbiro filmov in serij. Kar pa ne pomeni, da sem povsem off the hook. Ne zares. Moj »guilty pleasure« ni gledanje nečesa, ob čemer bi me zvijala sladka slaba vest, ampak je NEgledanje tisto, ki mi povzroča izmenjajoče se občutke krivde in užitka.

Kot samooklicana cinefilka, ki občasno kaj občudujočega napiše o filmu in si tako reče tudi »filmska kritičarka« (gotta fake it till you make it, ne?), imam nenehno slabo vest, ker ne gledam »dovolj«. Se pa pripeti, da kakšen film preprosto spregledam nalašč, povsem nalašč. Četudi je že 60 let na seznamu Cahiers du Cinéma in Sight & Sound in IMDb in bogve kje drugje, bo določen filmski naslov za vedno letel pod mojim radarjem – čeprav bo vztrajno obstajal nekje v vidnem polju. Tako kot solata, ki jo z najboljšimi nameni prineseš domov na začetku tedna, samo zato, da se je potem do konca tedna izogibaš, dokler ni dovolj uvela, da jo lahko za vikend končno vržeš v smeti. In greš na pico.

Tako je z mano in s filmi. Boljši Cinefilski Jaz mi nenehno nalaga, da bi nekatere izmed njih že zdavnaj morala vsaj videti, če že ne ljubiti. Predvsem se ta očitajoči ton zasidra v zavest, ko me na festivalih ignoranca in neznanje neizbežno spravita v zadrego. Živeti moram z nenehnim bremenom zavedanja, da sem lena in da najbrž nikoli ne bom postala kompletistka v poznavanju izbranega filmskega kanona.

Najbrž bi bilo fer razkriti kakšen naslov. Se prekrižati. Priznati svoje grehe. Se spovedati.

»Zakaj si grešila, moja hčerka?«
»Oče, ti filmi so preprosto tako …«
»Pretenciozni?«
»Ja!«
»Dolgočasni?«
»Oh ja!«
»Ampak, saj jih še NISI VIDELA! Kako lahko veš, da so pretenciozni? Kako veš, da ti ne bodo morda všeč?«

Res je, to je zelo dober argument. Ne vem, oče. Ne znam razložiti, a preprosto vem. Lahko bi rekli, verujem. Ali ni to poanta, oče? Noben od nas še ni bil v peklu, a vseeno nam ga ves čas dokaj vztrajno odsvetujete, non?

Skratka, tu je kratek seznam mojih »guilty pleasure«, filmov, ki jih nisem videla (vsaj ne do konca) in ki jih najbrž, če je le možno, nikoli ne bom.

Lani v Marienbadu (L’Année dernière à Marienbad, 1961, Alain Resnais) – film za tiste, ki mislijo, da bi radi študirali filozofijo, potem pa se po dveh letih prepišejo na arhitekturo.

Jeanne Dielman, 23 quai du Commerce, 1080 Bruxelles (1975, Chantal Akerman) – morda ga bom celo kdaj videla, zdaj pa je tu, ker še ni prišel čas za to (ter da zadostí ženski kvoti!).

Pariz, Teksas (Paris, Texas, 1984, Wim Wenders) in Nebo nad Berlinom (Himmel über Berlin, 1987, Wim Wenders) + najbrž vsi ostali Wendersovi filmi – učinkovitejši od vsake uspavalne tablete je Wenders dokaj tragično hkrati režiser, čigar filme ljubijo ljudje, ki imajo radi tudi mene. K sreči ne moreva oba obstajati v isti (budni realnosti), zato mojim prijateljem ni treba izbirati.

Temni vitez (The Dark Knight, 2008, Christopher Nolan) – isti problem, drugi prijatelji.

Rim, odprto mesto (Roma, città aperta, 1945, Roberto Rossellini), Trpljenje Device Orleanske (La Passion de Jeanne d’Arc, 1928, Carl Theodor Dreyer), Torinski konj (A torinói ló, 2011, Béla Tarr in Ágnez Hranitzky) + kakšen Bergman ali dva, kakšen Tarkovski, ki sem se mu uspela izogniti, in še kakšen Malick, za katerega mi nihče ne bo zameril.

Vem, krivično je razglasiti te filme za dolgočasne, če jih sploh še nisi videl. Resnično se sramujem tega, da sem se tako zlahka odločila, da me preprosto ne zanimajo in si tako za veke vekov zapravila šanse za vzpon na cinefilski Olimp, obsojena, da bedno minglam v podzemlju med ostalimi plebejci, ki ne vedo, kako izgovoriti »Apichatpong Weerasethakul« in ki pri najboljši volji niso nikoli dokončali branja niti enega Bazinovega eseja iz Kaj je film?.

Toda, ali je to velika cena za to, da lahko svoj čas posvetim filmom, ki jih imam rada in v katerih zares uživam? Jaz mislim, da ne. Zato mi oprostite, grem že n-tič gledat Briljantino (Grease, 1978, Randal Kleiser). Brez slabe vesti. Samo z užitkom.

Ekran oktober 2022

Preberi več