Lynch nekje zapiše: »Stopiš v sobo, kjer je bil prepir, in čutiš naelektrenost, ki je ostala.« Iz nje nastajajo entitete, ki jim Lynch daje podobo in glas, telo. Ali pa prikličejo bitja noči, ki jih privlači naš strah in na njem parazitirajo, kot prebivalci Lože, in ga pretvarjajo v svojo hrano, garmonbozijo. V nikoli posnetem Ronnieju Rocketu, ki bi moral biti Lynchev drugi film po Eraserheadu (1977), to parazitiranje dobi najbolj eksplicitno kapitalsko obliko: fanta po imenu Ronnie Rocket priklopijo na štrom, zaradi česar ima ekstravaganten glasbeni nastop. Gangsterskemu šefu to pomeni dobiček, medtem ko je Ronnie Rocket od elektrike vedno bolj skurjen. Tudi na ta način Lynch materializira občutja oz. kaže parazitske podstrukture, ki se lepijo na občutja in atmosfere. Lynch nas potaplja v nevidni svet, ki v 20. in 21. stoletju postane vedno bolj viden z raznimi instrumenti, ti pa lahko penetrirajo površine, ponudijo povečavo ali pogled v daljavo, kažejo vidnost nevidnega, kot so različni tipi elektromagnetnih valovanj; ko se odpira drugi svet, začne pri Lynchu elektrika vedno cvrkutati.
Ko Lynch govori o spoštovanju osnovne ideje in tem, kako je treba poslušati idejo, ki bo vedno povedala, kako se določen prizor čuti, zveni kot stari mojster uglaševanja inštrumentov, ki na dlako natančno, kot seizmograf, zaznava razlike v frekvenci in nihanju strun, v tresenju tal, kot bi ves prostor živel in nihal. Lynch je ustvaril ogromno kultnih prizorov in najbrž ima vsakdo nabor najljubših. Na misel mi pride tisti iz 14. epizode 2. sezone Twin Peaksa (1990–1991): koncert Julee Cruise v Roadhouseu, ko se naenkrat z »druge strani« pojavi Velikan, ki Cooperju pove, da se »tisto spet dogaja«, da v tem istemu trenutku BOB zopet mori. Ko se prizor nadaljuje, ves prostor prežame neka neizrekljiva slutnja. Čeprav sta samo agent Cooper in Log Lady videla Velikana, se zdi, da je njegovo sporočilo ob šanku začutil tudi lokalni nepridiprav, srednješolec Bobby Briggs, ki se z zmedenim pogledom ozira naokrog, kot bi se spraševal po izvoru nenadnega občutja, ki ga je preplavilo.
Slutnja, občutje, intuicija – vse to pri Lynchu dobiva povsem realen obstoj, pravzaprav je artikulirano v svoji materialnosti, s tem pa odpira portal v vse znamenite Lyncheve »druge svetove«, ki zgubani bivajo nekje v »realnem« svetu, kjer se kažejo kot kontinuum tega, kar dojemamo kot ta realni svet. Kot svoj literarni pandan Lynch največkrat omenja Kafko, a zagotovo bi mu bila blizu tudi senzibliteta Gregorja Strniše, ki je v svoji poeziji stalno upovedoval sanjsko-moraste svetove, ki bivajo v našem svetu, čez katerega se vlečejo meglice slutenj drugih prostorov in tako razširjajo nabor znanih čutil: »Kdaj pa kdaj v deževni pomladi, / ko greš po mestu naokrog, / zaznaš bežen dotik živali, / v dlani za hip začutiš rog.«
***
Premlad sem, da bi Lyncheve podobe videl v živo, v času njihovega izida. Modri žamet (Blue Velvet, 1986), moje prvo srečanje z režiserjem, sem ujel šele leta 2007 ali 2008 na DVD-ju, zato pa je bil Twin Peaks: Vrnitev (Twin Peaks: The Return) iz 2017 toliko intenzivnejši – kot moja prva izkušnja z Lynchem v njegovem lastnem času, simultano. Osme epizode »Gotta light?« ne bom nikoli pozabil, tudi če bi hotel: »Tukaj je voda in tukaj je vodnjak. Pij do sitega in se spusti. Konj je belina oči in tema znotraj.«
Šele kasneje sem v umetnikovi avtobiografiji Room to Dream (2018) prebral, da je nedomačna žuželka, izležena na razbitinah atomske bombe, v resnici povsem domača: »Žaba-ščurek je prišel iz Jugoslavije. Ko sva bila z Jackom [Fiskom] v Evropi, sva v Atenah ujela Orient Express, da bi se vrnila v Pariz, zato sva se peljala skozi Jugoslavijo in bilo je res, res temno. Na neki točki se je vlak ustavil, vendar ni bilo nobene postaje, vseeno pa sva videla ljudi, ki so izstopali iz vlaka. […] Ko sem stopil z vlaka, sem zakorakal v mehki prah, globok približno dvajset centimetrov, ki se je vrtinčil naokoli, in iz zemlje so skakali ogromni molji, podobni žabam. Leteli so, se premetavali v zraku in nato spet padali nazaj na tla. Tako je nastal žaba-ščurek – stvari se v svetu ‘Twin Peaks’ preprosto pojavijo.« Jugoslavija kot Twin Peaks? Najbolj tuja, srhljiva pojava kot v resnici najbolj lokalna, običajna? Strahota domačega in navadnost neznanega: v tem je ves smoter Davida Lyncha in vsa njegova večna moč.
***
Stara sem bila dvanajst let, ko je na televizijo prišel Twin Peaks, prva sezona. V naselju sem imela najboljše frendice iz treh ali štirih družin, starši pa so bili tudi prijatelji. Vsak del serije smo gledali pri nekom doma, ta stari na kavčih, ta mali na tleh. Na leseno stranico pri postelji sem si narisala znak iz špice: »Welcome to Twin Peaks«. To je bila prva stvar, ki sem jo zjutraj zagledala, tako da so šli Angelo Badalamenti, zvok Jamesovega čoperja, vonj po kavi in Bob, vedno Bob, vsak dan z mano na bus za šolo. Lyncheva »weird Americana« je postala moj najboljši prijatelj, švicarski nož dekleta, ki je ljubilo čudaštvo in enigmo, ne pa nesmisla in neprijaznosti tega sveta. Življenje po Lynchu ni bilo nikoli več enako. Bilo je neskončno boljše.
Danes je 18. januar. Vreme je mrzlo, ampak sončno, veter vrtinči pršič z dreves. Tri stopinje pod ničlo so. Poslušam novo plato The Cure Songs of a Lost World. In mislim na Lyncha.
***
David Lynch je najbolj znan po upodabljanju gnusnih transgresij in režiranju nerazumljivih filmov in serij, a je name kljub temu napravil največji vtis z dvema filmoma, ki sta kar najbolj običajna in klasična: gre za naslova Človek slon (The Elephant Man, 1980) in Resnična zgodba (The Straight Story, 1999). Ironično je in morda docela lynchevsko, da nihče, nikoli ni posnel bolj učinkovitih filmov o prijaznosti, solidarnosti in dostojanstvu kot prav David Lynch.
***
Zadnjič, ko sem jokala ob smrti nekoga, ki ga nisem poznala, je bilo leta 2013. 27. oktobra 2013 je umrl Lou Reed, in ko sem izvedela za njegovo smrt (prav tako prek socialnih medijev), sem spontano planila v jok. Mama me je vsa preplašena prišla vprašat, kaj se je zgodilo, in ko sem ji razložila, se je razjezila; popolnoma absurdno se ji je zdelo jokati za nekom, ki ga ne le da sama ni poznala – on ni poznal nas!
Ko sem pred dnevi izvedela za smrt Davida Lyncha, sem se spomnila na mamo. Kako bi me okarala, ker spet jokam za nekom, ki ga ne poznam in ki ne pozna mene. Fikcija si ne deli statusa z realnim svetom in zato nima smisla jokati za nekom, ki je ustvarjal fiktivni svet. To verjame moja mama. Toda jaz vseeno jokam za fikcijo. Morda zato, ker mi je bila na neki točki bližje kot večina stvari in ljudi v realnem življenju. Morda zato, ker je lažje imeti rad fikcijo. Morda pa tudi zato, ker se moja mama moti. Morda si fikcija bolj zasluži moje solze.
***
Oddaljen spomin. Ležim v nepokošeni travi ob robu gozda in na walkmanu poslušam kaseto s soundtrackom iz serije Twin Peaks. Lynch me je že takrat (na)učil, kako biti v trenutku, ki se razteza v neskončnost, kako videti nevidno.
Včasih sem zaplesala na »Audrey’s Dance«, ki je bila takrat ‘moja’ skladba. Rada sem imela Audrey. Morda zaradi naklonjenosti, s katero jo je gledal Cooper, morda pa sem bila vanjo tudi malo zatreskana. Vso lepo in problematično.
Zaradi Lyncha sem sanjarila, da bom postala detektivka ali mrliška oglednica. Na srečo imam danes le nekoliko nezdrav odnos do filma in kave. Na dan, ko je umrl, sem meditirala in ocean v meni je postal ena sama velika prosojna riba, polna modre in oranžne svetlobe, kot bi se v njej razpočil najlepši sončni zahod.
Mojster, hvala ti za vse. Tudi za tisto petminutno sceno pri Winkie’s, ki bo za vedno ostala del mojih nočnih mor. Zaradi tebe se lažje spopadam s teatrom absurda, ki je ta svet.
***
Z Eraserheadom je bilo obsedenih nekaj sošolcev z gimnazije; neke noči sem si ga tako morala ogledati tudi jaz. To je bil moj prvi stik s filmi Davida Lyncha; kmalu sta sledila Mulholland Drive (Mulholland Dr., 2001) in Izgubljena cesta (Lost Highway, 1997). Najstniško tesnobna sem filme takrat večinoma gledala ponoči, na DVD-jih, ravno toliko naglas, da se ni izgubil noben zvok, in ravno toliko potiho, da nisem zbudila domačih. Liki in podobe so se v tistih nočeh spontano stapljali s sanjami (tiste po Eraserheadu sem na srečo že malo pozabila), podnevi pa so se pogosto pretvorili v nekaj, o čemer smo se na šolskih hodnikih želeli pogovarjati pa nismo vedeli, kako. Največkrat je vse skupaj ostalo pri vprašanju »Si gledal_a …?«, pomenljivem kimanju in pogledih, iz katerih se je dalo slutiti, da nas je videno vse nekako pretreslo, vsakega po svoje. Takrat sem – hvala Lynchu – prvič resno razmišljala o tem, kako težko je govoriti o realnosti, in o tem, kako zapleten je odnos med realnostjo in filmom.
***
Nekje vmes so se znašle te podobe. Pravzaprav mi je najprej o njih nekdo pripovedoval. O žareče pisanem vrtu tipične ameriške predmestne hiše. In o nenadnem premiku kamere navzdol, med travnate bilke – vse do blata in žuželk, ki v njem gomazijo. Pogovor je šel v smer, kako nam Lynch govori o dvoličnosti, hipokriziji človeka, o tem, kakšno sranje in umazanija se skrivata za našimi skrbno urejenimi fasadami. Ko sem nekoč kasneje končno gledala Modri žamet, so bile žuželke v blatu veliko manj nagnusne, kot sem si jih predstavljala.
Režiser nas pelje še nekam naprej. Brbotajoča erotika v stalnem namigovanju na seks, bolečino, nezaceljene rane in nerazrešene travme; ob tem pomislim na Lyncha. Kako otipljive in rajcajoče so njegove podobe. V Lynchevem univerzumu sta me navduševala predvsem prostor in čas podobe, ki ju ustvari. Njegove podobe so brezčasne, medprostorske in metafilmske.
Na neki način sem sicer verjetno slaba poznavalka Lynchevega opusa. Citati mi nikoli niso šli od rok. Večkrat ne znam postaviti določenega prizora ali določenega protagonista v določen film. Kam in katerega junaka pelje v črnino zavita cesta sredi puščave? Je to junakinja iz tega filma ali se zares pojavi v nekem drugem? Včasih se mi zdi, da se vsi Lynchevi prizori, junaki, dialogi in soundtracki stapljajo v en sam film, v en sam občutek, v eno samo podobo, ki me obišče v sanjah. Obožujem sanjati z Lynchem. Njegove podobe so sprožilci, katalizatorji nezavednega, potovanje v labirint arhetipske večnosti lastne umazane človeške biti, ki se tu in tam stakne z angelsko nedolžnostjo.
***
Dolgo sem bil zgolj navaden prodajalec, ki je v vseh ljudeh videl dobro – no, pa tudi priložnost za zaslužek. Vse dokler nisem gledal filma Človek slon, ki mi je pokazal ves spekter človeške zlobe in dobrote ter me tako naučil empatije, vame pa vsadil tudi kanček mizantropije. Zanimivo, da je moral biti posredi prav slon, to bitje, do katerega sem dotlej čutil predvsem strahospoštovanje. Kaj naj še rečem o Davidu in njegovih filmih? Filma Mulholland Drive sprva sploh nisem razumel, ko pa sem našel truplo Laure Palmer in me je film po tem še enkrat poklical, mi je bilo naenkrat vse jasno. No Hay Banda! Ni benda, ljudje. Muzika pa vseeno je. Lyncha ni več z nami, njegovi filmi pa vseeno so.
