Opus Cecila B. DeMilla (1881–1959), ene ključnih osebnosti zgodnjega Hollywooda in pionirja ameriškega filmskega spektakla, obsega več kot sedemdeset celovečernih filmov, zaznamujejo pa ga tri stalnice: velika vizualna razkošnost, izrazita dramaturgija ter občutek za mit, ritual in spektakel. DeMille je ustvarjal v vseh fazah klasičnega Hollywooda, od nemega filma do zvočne dobe, vseskozi pa je ostal zvest svojemu izvornemu ustvarjalnemu impulzu – filmu kot monumentalni, čustveno intenzivni izkušnji. Nič čudnega torej, da se je najbolj proslavil z zgodovinskimi in bibličnimi epi, kot so religiozni ep Deset zapovedi (The Ten Commandments, tako v nemi različici iz leta 1923 kot v barvni verziji iz leta 1956), Jezusova biografija Kralj kraljev (The King of Kings, 1927) in zgodovinska drama Kleopatra (Cleopatra, 1934). A njegov opus ima v resnici zelo širok razpon, ki sega od družbenih melodram do komedij, od romantičnih zgodb do moralitet, v vseh svojih delih pa je vedno iskal jasen konflikt, močno ikonografijo in izrazite čustvene poudarke.
Vse to ga je navduševalo tudi v Bizetovi operi Carmen, ki jo je želel prenesti na filmsko platno. Ker je bil libreto avtorsko zaščiten, odkup pravic pa zelo drag, je našel obvod in film zasnoval na izvorni noveli Prosperja Mériméeja, ki je precej temačnejša in bolj realistična kot Bizetova opera, ohranil pa je gledališko videnje Carmen kot fatalne ženske, ki moškega vodi v pogubo, in v glavni vlogi zasedel slavno operno divo Geraldine Farrar. Pripoved o lepi ciganki, ki zapelje mladega Don Joséja, nato pa ga izda in v njem prebudi maščevalno slo, je zgoščena, živahna in prosta moralnih naukov, ki jih je DeMille kasneje tako strastno vpletal v svoje filme. Kasneje je DeMille postal sinonim za monumentalne prizore, ogromne množice, ki preplavljajo platno, in bogato scenografijo, Carmen, ki sodi v zgodnje obdobje njegovega ustvarjanja, pa je zastavljena še kot bolj intimna melodrama, v kateri pa že lahko zaslutimo zametke DeMillove zrele estetike.
DeMillova Carmen nima avtorsko potrjene partiture. Filmski studii so v času njenega nastanka zelo redko naročali originalne partiturne kompozicije; najpogosteje so le priložili priporočilne sezname že obstoječih glasbenih del, ki naj jih kinematografi uporabijo med projekcijo. Na projekciji v Slovenski kinoteki 26. novembra 2025 si boste to zgodnjo DeMillovo uspešnico lahko ogledali ob živi glasbeni spremljavi Tadeje Žele (1987), akademsko izobražene slovenske violončelistke, ki klasično glasbeno izobrazbo združuje s strastjo do sodobne in interdisciplinarne glasbe. Ne omejuje se zgolj na klasične nastope, ampak presega glasbene meje tudi z gostovanjem pri zasedbi The Canyon Observer, kjer klasični in električni violončelo združuje z intenzivnimi zvoki ekstremne glasbe. Vabimo vas na edinstven glasbeno-filmski dogodek, ki ga bo v sozvočju s filmom oblikovala ta vsestranska in drzna umetnica.
