Ob projekcij filma Dnevnik Bridget Jones v okviru cikla Kdo se boji romantičnih komedij? poobjavljamo kritiko filma iz leta 2001, objavljeno v reviji Ekran.
Dnevnik Bridget Jones (Bridget Jones’s Diary, 2001) je znova potrdil staro resnico, da je film, posnet po literarni predlogi, toliko boljši, kolikor je slednja slabša ali pač povprečna. In obratno. Kot vemo, je omembe vrednih izjem, ki bi odstopale od tega pravila, le malo. Helen Fielding je sestavila romančič in njegovo nadaljevanje predvsem za na plažo in za brisanje riti ob pomanjkanju ustreznejšega papirja, medtem ko je Sharon Maguire izkoristila situacijo in zrežirala povsem dostojen celovečerni prvenec. Še več. Posnela je film, ki je postal mega uspešnica, hit poletja tudi pri nas, saj gre gotovo za eno boljših romantičnih komedij v zadnjem času, ki ima – ne glede na splošno prepričanje – s feminizmom opraviti približno toliko kot marksizem z Wallstreetom, če se izrazim nekoliko dvoumno.
Dnevnik Bridget Jones je v prvi vrsti odličen žanrski izdelek, ki ima z zunajfilmsko realnostjo zgolj abstraktno zvezo, nanašajočo se na statistike o staranju prebivalstva v zahodnem svetu in naraščajocem številu samskih tridesetletnikov obeh spolov. Kar pa niti ni pomembno, saj režiserka ob upoštevanju osnovnih zakonitosti žanra uspešno manevrira tako z zgodbo kot tudi in predvsem s fenomenalnimi igralci in občinstvu izvablja salve smeha. Drugačnost Dnevnika Bridget Jones se kaže v tem, da se za razliko od omlednih holivudskih romantičnih komedij povsem zaveda omejitev in dosega lastnega žanra, zato se ne trudi iskati globine tam, kjer je ni, ampak vztraja na čisti fizični površini dogajanja in elementih screwballa. Bolj kot na moralistični razčustvovanosti film temelji na humorju, na sijajnih, ostrih, gostobesednih dialogih, ki si jih izmenjujejo osrednji junaki v zapletanju, prepletanju in razpletanju erotičnih aspiracij in dogodivščin. Le kdo bi pozabil že uvodni dialog brezdomcev, ki jima Bridget na poti na mamino božično zabavo podari nekaj denarja? Prvi izreče pohvalo o njeni plemeniti osebnosti, drugi pa pripomni: »Ampak kakšna skoda, da ima predebela stegna!« S tem je žanrski okvir vzpostavljen in resničnost postavljena v oklepaj. Se je pa zato ljubka Teksačanka Renee Zellweger v resnici zredila za 10 kg in perfekcionistično natrenirala angleški naglas, kar je veliko več, kot bi za vlogo, čeprav glavno, naredila večina holivudskih romantično komedičnih starlet. Ob izjemno posrečenem igralskem izboru je treba izpostaviti še tipskega Hugha Granta, ki je zagotovo ustvaril svoj najbolj precizno preciozen lik v karieri.
V zvezi z »ženskim pogledom«, ki naj bi ga reprezentiral Dnevnik Bridget Jones in utelešala junakinja, bi rekla le to, da ne literarna predloga niti film ne reflektirata kakšnih za ženske pomembnih vprašanj, saj vromantični komediji za kaj takega ni prostora, ker gre, kot vemo, za izrazito družbeno konformističen žanr, ženski pogled se tu enači kvečjemu z Bridgetino samoironijo, ki jo je v režijskem smislu učinkovito poudarila Sharon Maguire, kar je nedvomen presežek tako filma kot žanra. Podobno zgodbo, a z moškim junakom in manj humornimi dialogi, je lani posnel Stephen Frears v filmu Zvestoba do groba (High Fidelity, 2000).
Ekran 7,8 / 2001
