Gunga Din (1939, George Stevens) je pustolovski spektakel s konca tridesetih let, ko je klasični Hollywood ustvaril nekaj svojih največjih mojstrovin. Čeprav velja za klasiko, ki se ji je Steven Spielberg priklonil v filmu Indiana Jones in tempelj smrti (Indiana Jones and the Temple of Doom, 1984), se Gunga Din ni prav dobro postaral. Tako kot Spielbergova uspešnica o Indyju z veliko mero šarma, komičnih vložkov in domiselne akcije prinaša zelo pristranski pogled na zgodovino, natančneje, na britansko kolonizacijo Indije. Zgodba govori o treh razigranih britanskih vojakih, ki zaidejo v težave z indijskim morilskim kultom. V svoji nekritični imperialistični retoriki Britance prikazuje kot prikupno invazivno vojsko z najboljšimi nameni, medtem ko upor Indijcev reducira na zločinsko dejavnost domnevne morilske sekte (thuggeejev), ki je po Indiji kosila v času britanske kolonizacije v 19. stoletju. Upor torej definira kot eksotično posebnost, češ, uporništva so zmožni le divjaki.
Tu je tudi podložni suženj, ki je filmu dal naslov. Gunga Din je domačin, nosač vode, ki ves film vztraja pri svoji želji, da bi postal britanski vojak. Britanci se mu posmehujejo, Gunga Din pa ne popušča v svoji želji in na koncu dokaže, da je vreden britanskega vojaškega odlikovanja. V znamenitem klimaksu filma se žrtvuje za britansko stran, zaigra opozorilno melodijo v svoj mali rog, s čimer opozori Britance na zasedo indijskih morilcev, in mrtev omahne na tla. Britanci njegovo kolaboracijo razumejo kot sublimno etično dejanje, Gungo Dina pokopljejo z vojaškimi častmi in ga razglasijo za »boljšega od belcev«. Ali kot pravi pesem Rudyarda Kiplinga, ki je služila kot podlaga za scenarij: »Ti si boljši človek od mene, Gunga Din.«
Kakšno zvezo ima Gunga Din z Zabavo (The Party, 1968, Blake Edwards), filmom, ki ga bo selektorica Maša Peče prikazala na letošnjem festivalu Kurja polt? Osvežimo spomin na prolog Zabave, ki je zelo pomenljiv, a nam zlahka zdrsne iz spomina zaradi reke distrakcij v preostalem delu filma. Zabava se namreč začne s filmom v filmu. Natančneje, z rekonstrukcijo slovitega prizora sužnjevega žrtvovanja iz Gunge Dina. Le da se ta sprevrže v popolno blamažo. Igralec, mož s turbanom na glavi, prizor junaškega umiranja najprej pokvari z razglašenim trobljenjem in nerodnim padanjem na tla. V nekem trenutku že leži na tleh, kot da je mrtev, nato pa spet vstane, kot bi hotel umreti še bolje.
Prizor se nadaljuje na dnu doline, kjer filmska ekipa obupuje nad igralčevo slabo igro. Producent kriči na režiserja: »Kaj pa tale misli, da počne? Uničil nam bo film! Tvoja ideja je bila, da za to vlogo pripelješ igralca iz Indije! Spravi ga dol! Znebi se ga!« Kot da jim indijski igralec ni že dovolj pokvaril filma, režiser v naslednjem prizoru opazi, da na zapestju nosi vodoodporno uro – malce preveč moderen objekt za Indijo leta 1878. Kakšno teslo! A to še ni vse. Postavijo ga daleč stran od kamere, kjer ne more napraviti še večje škode. Pa vendar! Da bi si zavezal sandal, stopi na sprožilec z razstrelivom in v zrak vrže trdnjavo. Film je uničen. Producentu dokončno prekipi in igralca odpusti z besedami: »Nikoli več ne boš delal v Hollywoodu!«
Slabemu indijskemu igralcu je ime Hrundi V. Bakshi in igra ga genialni Peter Sellers v eni svojih značilnih vlog, ki ima marsikaj skupnega z Inšpektorjem Clouseaujem iz filmov o Rožnatem panterju (npr. Rožnati panter [Pink Panther, 1963, Blake Edwards]) in Gospodom Chanceom iz filma Dobrodošli, gospod Chance (Being There, 1979, Hal Ashby). V vseh igra nevedne komične like, ki jih spektakularna naključja vodijo do presenetljivo zadovoljivih uspehov.
V Zabavi sklicevanje na hollywoodsko klasiko, ki si je Indijce predstavljala le kot karikature podložnih sužnjev ali diaboličnih morilcev, ni naključno. Tudi izbire prizora, ki je podvržen parodiji, ni mogoče videti kot golo naključje. Nasprotno, Zabava je že uvodoma zastavljena kot subverzija Hollywooda. In Bakshijevo vstajanje od mrtvih je mogoče videti kot vstajenje Gunge Dina. Še bolje, kot vstajo, upor proti hollywoodskemu imperialističnemu scenariju.
Spodrsljaje indijskega igralca, na primer to, da na snemanju zgodovinskega filma nosi vodoodporno uro, je prav tako mogoče brati kot subtilne geste subverzije. Zaradi njih je Bakshi videti kot šarlatan, teslo, ki ne zna igrati po pravilih Hollywooda, a to nas ne sme preslepiti. Skozi spodrsljaj z uro pride na dan dejstvo, da Hollywood indijskega igralca potrebuje le, če ta zasede anahronistično, orientalistično, eksotično vlogo indijskega sužnja (ali okrutnega morilca). Bakshi nas spomni, kako anahronističen je Hollywood. Če bi bil Hollywood v stiku s časom, se na koncu šestdesetih ne bi ubadal s produkcijo nadaljevanja kostumskega spektakla, postavljenega v Indijo v 19. stoletju. Njegovi spodrsljaji imajo politični naboj, Bakshi skoznje sabotira hollywoodsko govorico, zavrača vlogo nevidnega, nemega, nevpadljivega in mrtvega sužnja. Hoče biti viden – noče biti zgolj objekt!
Zabava se torej začne s kritično parodijo starega Hollywooda, ki v tem filmu ni prikazan kot svet glamurja, pač pa nadutosti in izkoriščanja. Zaradi desublimacije Hollywooda ga je mogoče videti celo kot prispevek novemu Hollywoodu, čeprav Blaka Edwardsa po opusu sodeč nikdar ne bi umestili v ameriški novi val. A film je progresiven, kar je čutiti tudi v namigih na globalno politiko časa, v katerem je nastal. Prvič, za produkcijo nadaljevanja Gunge Dina so igralca uvozili iz Indije, ključne članice Neuvrščenih. Bakshijev mili, spravljivi, vljudni značaj odraža pacifistično politiko Neuvrščenih, medtem ko toksična agresija hollywoodskih mogotcev spominja na militaristični duh ameriške zunanje politike. Drugič, je azijski imigrant, ki v prve vrste Hollywooda ni imel vstopa do sredine 60. let, s čimer film odraža postopno spreminjanje ksenofobne politike zaposlovanja v Hollywoodu. In tretjič, Bakshi ima poteze komunista. Že seznam »prepovedanih oseb« v Hollywoodu, na katerem se znajde potem, ko je uničil film, asociira na zloglasni črni seznam, ki je služil kot podlaga za lov na čarovnice oziroma izobčenje komunistov iz hollywoodskih vrst v petdesetih letih.
Ustavimo se pri Bakshiju kot komunistu. Glavna komična poteza lika je, da je izredno slab igralec, pa tudi kot človek je precej neroden. Kljub temu se praviloma znajde v položaju, ko razkrije neko družbeno krivico in k različnim subverzivnim odkritjem ga prižene prav njegova nerodnost. Bakshi se tako rekoč kompulzivno – kot da ima nekakšen komunistični gon, ki ga še ni ozavestil – spotika v eksploatacijski ustroj Hollywooda, v prizore izkoriščanja, seksizma, elitizma, ksenofobije in razslojenosti. Med iskanjem toaletnih prostorov ponesreči zaide v kuhinjo, kjer delata azijski kuhar in temnopolta služkinja – čeprav zgreši svoj prvotni cilj, mimogrede razkrije družbeno in rasno razslojenost. Med iskanjem taistih toaletnih prostorov se infiltrira tudi v prizor spolnega nadlegovanja, kar ga posledično zbliža s francosko pevko Michele Monet (Claudine Longet), žrtvijo hollywoodskega producenta C. S. Divota, ki je nedolžno mladenko nameraval izkoristiti. Ko ga ta zavrne, ji prizadeti moški zabrusi enako kot producent Bakshiju: »Nikoli več ne boš delala v Hollywoodu!«
Režiser Blake Edwards je v nekem intervjuju dejal: »To je komedija o moškem, ki je tako prijazen, da povzroči kaos.« Ves čas se žrtvuje – kot Gunga Din. Bolj altruističnega in miroljubnega junaka v hollywoodski komediji skoraj ni mogoče najti. Bakshiju ni moč najti dobre primerjave, ni hollywoodskega lika, ki bi tako iskreno klepetal s pticami kot Bakshi ali bil pripravljen zadrževati urin do stopnje neznosne bolečine, le da bi vljudno prisluhnil koncertu. A Bakshi večino časa ostane latenten politični subjekt. Šele v kontekstu reševanja »damice v težavah« izrazi pripravljenost za boj in zavzame politično stališče. Ko iz krempljev toksičnega producenta reši pevko Michele, ga Divot izzove: »Kdo pa mislite, da ste?« Bakshi mu s presenetljivo zbranostjo odvrne: »V Indiji ne razmišljamo o tem, kdo smo, pač pa vemo, kdo smo.« Po vsem, kar je Bakshi pretrpel, je to zares lepo slišati.
Tujec na zabavi, kjer nikogar ne poznaš
Bakshijev položaj – biti tujec na zabavi, kjer nikogar ne poznaš – odraža univerzalno zagato človeka v družbi, v jeziku. Lastnosti, ki Bakshija delajo za tujca, so seveda številne: tujec je na ravni statusa, identitete, jezika oziroma naglasa, poklicne neadekvatnosti, celo zavoljo milega in vljudnega značaja. Poleg tega pa uteleša tudi potencialno, vselej pretečo tesnobo slehernega socialnega stika. Izpeljati ne more niti enega družbenega rituala – vstopa v hišo, obiska toalete, sproščenega klepeta, večerje, vljudnega poslušanja koncerta –, ne da bi se mu zgodila neka kardinalna nesreča. Zabava torej ni le film o ekskluzivnosti in agresiji hollywoodske industrije, je tudi film o pojavu sramu, tesnobe in groze, če ne ustrežemo družbenim pravilom. Težko bi bilo prezreti, da Blake Edwards ta tris sramu-tesnobe-groze dozira v nevarno visokih odmerkih, da pravzaprav kar malce preveč sadistično uživa v trpinčenju glavnega junaka. V hipu, ko Bakshi vstopi skozi vhodna vrata, gre vse narobe, toda glavna žrtev nesreč je predvsem on sam. On najbolj trpi, ko se izmotava iz vse hujših prepovedanih položajev, medtem ko je za goste na zabavi le motnja v ozadju, madež, ki ga nočejo gledati in jim ga niti ni treba. Na zabavi nihče ni dolžan, da poskrbi za drugega.
Pri Bakshijevem sramu pa bistvene vloge dejansko ne odigrajo drugi ljudje. Ravno konkretni ljudje niso tisti, ki obsojajo Bakshijevo nenavadno vedenje; kamera pazljivo kaže, da večina gostov niti ne zazna njegovih eskapad. V igri je dobesedno neka precej bolj nečloveška instanca. Sovražnik številka ena, proti kateremu se bori Bakshi, je pravzaprav hiša – progresivna, modernistična hollywoodska vila, ki močno spominja na sodobne pametne hiše. V hipu, ko Bakshi vstopi vanjo, je v coni nevarnosti; vse, kar stori, stori narobe. Katerikoli gumb na steni pritisne, vedno pritisne na napačnega. Ta toksična hiša ubogemu gostu ne dopušča niti, da bi našel stranišče ali da bi v miru potegnil vodo. V tem smislu hiša zelo lepo ponazarja delovanje nadjaza, te tiranske psihične instance, ki brez premora ali zadržkov diktira in nadzoruje vsak gib, kaznuje vsako napačno potezo, na vsakem koraku povzroča močne dvome in občutke krivde. Tudi če nihče ne ve, da je Bakshi vsiljivec na zabavi – in tudi sam tega ne ve –, ga na njegov resnični položaj vztrajno opozarja okolje nedomačne hiše.
Hiša kot antagonist je eden številnih eksperimentalnih vidikov v formi filma. Še eden takih vidikov je, da scenarij ni bil strogo dorečen vnaprej kot pri večini hollywoodskih produkcij. Večino filma so posneli skozi improviziranje, eksperimentiranje, tveganje, preizkušanje (in prestopanje) meja. Za Blaka Edwardsa je bilo to eno najbolj napornih snemanj v karieri, za nekatere igralce je bilo skoraj smrtonosno. Med snemanjem prizora, v katerem bazen in notranjost hiše prekrije gost oblak milnih mehurčkov in pride do dionizičnega slavja, se je eden od igralcev skoraj zadušil, saj ni mogel zajeti zraka – mehurčki so bili povsod. Zabave se pač hitro sprevržejo v nekaj nevarnega, smrtonosnega.
K nazivu enega najbolj eksperimentalnih del hollywoodske komedije prispeva tudi poigravanje z edinstveno kombinacijo nemega in zvočnega/govorečega filma. Edwardsova prvotna želja, da bi Zabavo posnel kot nemi film po vzoru burlesk, je občutno vplivala na posebni učinek, ki ga imajo dialogi in glasovi v filmu: ti nimajo povezovalne funkcije, temveč služijo dodatnemu podčrtavanju Bakshijeve radikalne drugačnosti od preostalih gostov na zabavi. Peter Sellers govori angleško z indijskim naglasom, ki izdaja njegovo tuje poreklo, pogovori med Bakshijem in gosti na zabavi pa so polni nesporazumov, zatikov in slepih ulic. Celo ambientalni zvok ima skrbno odrejeno funkcijo. V ozadju skozi vso zabavo slišimo mešanico lahkotne jazzovske glasbe in človeškega klepeta. Ta mešanica bi morala delovati pomirjujoče, a v danem primeru je ni mogoče odmisliti kot nevtralnega ambienta. Gledalec ga prestreže prav zato, ker je potisnjen globoko v ozadje, proč od Bakshija, zaradi česar učinkuje, kot da je zanj nedostopen. V vseh množičnih prizorih imamo dve ravni dogajanja; v ospredju je Bakshi, v ozadju pa zabava, toda Bakshi je edini gost, ki ni vključen v zabavo. Ta vtis izolacije spretno priostri raven zvoka, glasu, glasbe in ambientalnega vrveža zabave.
Zabava je ena najbolj izvirnih, eksperimentalnih, progresivnih, formalno rigoroznih, pa tudi presenetljivo političnih hollywoodskih komedij, komedija o spodletelih poskusih vključevanja. Zares ni nič na svetu bolj zoprno od tega, da gre človek sam na zabavo, kjer nikogar ne pozna. Nič ga bolj ne izolira, v isti sapi izpostavi in zapostavi, nič ga ne naredi bolj ranljivega kot zabava, polna neznancev. Toda komedija Blaka Edwardsa v nasprotju s filmi Jacquesa Tatija, s katerimi jo ves čas primerjajo, na koncu vendarle afirmira hollywoodski scenarij. Celo tujec, celo Bakshi, na zabavi dobi dekle. Najdeta se dva outsiderja, oba odpisana, oba očrnjena, oba brezposelna in nezaposljiva, oba z drugostjo v glasu, indijski šarlatan in francoska pevka. (In kaj se zgodi s producentom C. S. Divotom? Pade v smrtonosne mehurčke!)