Film nas popelje v daljno preteklost na Bližnjem vzhodu, kjer so vladali sultani, kalifi in hudobni vezirji. Zlobni čarovnik ukane princa Ahmeda, da zajezdi letečega konja. Tako Ahmed odleti na pot okrog sveta, kjer sreča prelepo vladarico otoka Peri Banu. V trenutku se zaljubi vanjo in jo odpelje z otoka duhov. Zgodba ponuja nešteto čudes, pravljičnih bitij in dvornih dam, čarovnikov in duhov, princev in princes. Tukaj je tudi Aladin s svojo magično svetilko. Dogodivščine princa Ahmeda je napet in domišljijsko bogat film, v katerem gledalci občasno zadržujejo dih in stiskajo pesti za svoje junake.
Nemška režiserka Lotte Reiniger (1899–1981) je za izdelavo nemega animiranega filma, ki je osnovan na zgodbah iz Tisoč in ene noči, potrebovala tri leta. Gre za najstarejši ohranjeni animirani celovečerni film (prej je v Argentini dva ustvaril Quirino Cristiani, vendar veljata za izgubljena), v njem pa je uporabljena tehnika animacije s silhuetami, ki jo je iznašla Lotte Reiniger in temelji na manipulaciji izrezkov iz kartona in tankih plasti svinca pod kamero. Tehnika, ki jo je uporabljala za kamero, je podobna senčnim lutkam Wayang (le da jih je ona animirala sličico za sličico, namesto da bi jih manipulirala v živem dogajanju). Izvirne filmske kopije so bile ročno pobarvane. Zgodba temelji na podrobnostih iz zbirke Tisoč in ena noč, posebej na zgodbi Kraljevič Ahmed in vila Peribanu, ki je izšla v knjigi The Blue Fairy Book Andrewa Langa.
Ta očarljivi film po skoraj sto letih še vedno velja za veliko klasiko animacije, ki je lepa, hipnotična in neverjetno zapeljiva. Vznemirljiv, čuten in bleščeč film Princ Ahmed bo navdušil tako otroke kot filmoljubce vseh starosti.
Lotte Reiniger, rojena leta 1899 v berlinskem okrožju Charlottenburg, velja za začetnico animacije s silhuetami. Zahvaljujoč edinstvenemu talentu nam je zapustila znaten opus, ki obsega več kot štirideset filmov v tej tehniki. Že kot otrok je bila odločena, da bo delala v industriji zabave, vendar je bila njena prva želja postati igralka. Pri rosnih šestnajstih se je srečala s filmskim režiserjem in zvezdnikom Paulom Wegenerjem. Študirala je pri slavnem gledališkem režiserju Maxu Reinhardtu in že takrat doživela prvo razsvetljenje pri delu s silhuetami. Ko je iz zaodrja opazovala predstave, so jo prevzeli obrisi igralcev v siju reflektorjev. To jo je spodbudilo k izdelovanju silhuetnih portretov in kmalu se je začela resno zanimati za umetnost. Hkrati je pridobivala spretnosti, ki jih ima celo danes malo animatorjev, namreč prefinjenega izražanja čustev s telesnimi gibi.
Lotte je v film in filmsko produkcijo vpeljal Paul Wegener. Pomagala mu je pri animiranju, poleg tega je za nekaj njegovih del izdelala naslovne animacije. Navdušen nad njenimi sposobnostmi pri izrezovanju silhuet jo je povabil na Institut fur Kulturforschung, kjer je začela ustvarjati kratke animirane filme, ki so temeljili na igri senc. Spoznala je Carla Kocha, uglednega umetnostnega zgodovinarja, s katerim je bila pozneje v intimnem razmerju. Carl ji je vseskozi pomagal pri tehničnih vidikih filmskega ustvarjanja, seznanil pa jo je tudi z mnogimi pomembnimi berlinskimi umetniki, na primer Bertoltom Brechtom in Hansom Richterjem. Čeprav Carl in Lotte nista bila Juda, sta bila tesno povezana s politično levico in sta obžalovala vzpon nacizma. Leta 1933 sta takoj poskusila zapustiti Nemčijo, a nista dobila emigracijskih viz. Lotte je leta 1933 v Franciji sodelovala pri Pabstovem filmu, vendar se je morala vrniti v Nemčijo, nato pa je med rednimi »dopusti« v Angliji, Grčiji in drugje, kjer si je iskala zatočišče, dokončala naslednjih šest filmov. Leta 1936 sta se skupaj odločila, da za vselej zapustita Nemčijo, tudi če bi to pomenilo nenehne selitve, kar se je zares zgodilo. Carla je v Parizu zaposlil Jean Renoir, medtem ko je Lotte v Angliji pridobila podporo za filme v tehniki silhuet. Leta 1980 se je ustalila v Dettenhausnu v bližini Tübingena, kjer je leto pozneje tudi umrla.
