Na 22. Festivalu dokumentarnega filma je bilo mogoče videti tudi dva izdelka, ki se, splošno rečeno, ukvarjata z ekološkima temama. Zemlja (Erde, 2019) avstrijskega režiserja Nikolausa Geyrhalterja prikaže, kako človek v današnji dobi antropocena prestavi več zemlje kot vsi naravni procesi skupaj, makedonska Medena dežela (Medena zemja, 2019) v režiji Tamare Kotevske ter Ljubomira Stefanova pa spremlja pridelavo medu na osamljenem podeželju in konflikt, ki izhaja iz različnih pristopov k čebelarjenju.
V Zemlji spremljamo silna izkopavanja in preoblikovanja zemeljskega površja v različnih predelih Severne Amerike in Evrope; ravnanje površja zaradi gradnje naselij, votlenje gore za odlaganje radioaktivnih odpadkov, izkopavanje rude ipd. Filmska tehnika je precej enostavna. Ob različnih prizoriščih najprej uzremo veliki plan površja s ptičje perspektive. V tem je nekaj poetičnega. Rezbarjenje terena, po katerem se gibljejo tovornjaki in se vanj vrezujejo velike naprave, daje vtis skulpture in mravljišča. Vidimo nenavadne, skoraj slikarske podobe. Distancirani pogled povzroča osuplost in nekakšno nedomačnost ob uvidu v moč tehnologije. Sledijo mešanica stranskih posnetkov procesa, navadno premikanja vozil, ki v tem planu delujejo kot igrače, ter intervjuji z akterji izkopavanja. Jezik in podoba imata enako vlogo pri podajanju sporočila. Prizori gigantskih procesov stopajo v nenavadno interakcijo z izjavami zaposlenih. V slednjih lahko opazujemo psihološki proces racionalizacije in prelaganja odgovornosti.
Vsi se zavedajo nasilnosti delovanja, vendar imajo priročne izgovore: sprememba se bo morala zgoditi v prihodnosti, danes je postopek veliko bolj varčen, kot je bil v preteklosti … Italijanski delavec celo omeni možnost izkopavanja v prihodnosti – na Luni. Zanimivo je, da svoje delo opiše kot zelo adrenalinsko; pričamo dinamiki moči med človekom in planetom, ki izraža tako človekovo moč kot šibkost; moč tehnike in moralno nemoč ter neodgovornost. Alternativo ponudi nastop staroselske Američanke, ki poda svojo vizijo odnosa z zemljo. Čeprav se ta nemara zdi nekoliko newagerska ali celo reakcionarna, nesporno drži, da je ideologija modernosti pripeljala do roba vzdržnosti življenja in da vsa njena teoretska diskurzivnost nima moči za ustavitev tega procesa. Tako se zdi skromnejši pristop in dialog z ideologijo staroselke (ter v manjši meri njenega sopotnika) pametnejša odločitev.
Hladnost filmskega pristopa odraža hladnost človeka v odnosu do pokrajine. Z uporabo kamere in drona dosega kritiko sodobnega razumevanja tehnike skozi tehniko samo – v skladu s Hölderlinovim izrekom, ki ga je uporabljal tudi veliki kritik moderne tehnike, Heidegger: »Kjer je nevarnost, tam raste odrešilno.« A pri tem bo treba spremeniti sam odnos do tehnologije; ne sme biti več usmerjevalka našega bivanja kot jedro in princip neomejene »rasti«, temveč mora postati orodje za reprodukcijo življenja.
Medena dežela večkrat zabriše mejo med dokumentarcem in igranim filmom. Na nekaterih mestih se z vstopom v najintimnejši prostor, tudi osebno doživljanje smrti, približa meji etično sprejemljivega. Gledanje bo morda najplodnejše, če se odločimo, da bomo film spremljali kot fikcijo, z ozadnim zavedanjem, da gre za dokumentarec. V nasprotju z Zemljo, ki se ukvarja z ekološkim problemom in korporacijami kot njegovim povzročiteljem, se Medena dežela usmeri v tradicionalno kmetovanje, kamor pa se vpisuje tudi pridobitniška logika. Osrednji lik je Hatidže, ženska v petdesetih, ki v zelo skromni hiši skrbi za onemoglo mater, preživlja pa se s pridobivanjem medu, ki ga prodaja na mestni tržnici. Težave se začnejo, ko se v njeno bližino, v zapuščeno vas, priseli nomadska družina. Ta želi zaradi povpraševanja večjega preprodajalca med pridobivati hitreje, kar pa ob neupoštevanju tradicionalnega načela enakomerne delitve produkta med ljudmi in čebelami poruši naravno ravnovesje in poseže v Hatidžino delo. Odnos med obema stranema lahko opazujemo znotraj klasične strukture Mi – Drugi, kar v svoji bazični obliki odkriva različne plasti, dvoumnosti in kompleksnosti ter s tem povezana moralna vprašanja. Na drugi strani je v ospredju tudi eksistencialno vprašanje Hatidžinega življenja: ni se poročila in ni imela otrok, njena mama pa se poslavlja, kar pomeni, da bo sredi divje dežele ostala sama.
V primerjavi z Zemljo je film vizualno veliko kompleksnejši in uporablja različne filmske pristope. Njegova poetika je burna in pisana, tako kot samo dogajanje. Ni distancirana, temveč se ves čas vpleta, najsi sledi naravnim pojavom ali postavi kamero v intimni prostor, se loti tresočega prvoosebnega pogleda ali se skuša ustaliti v mestnem vrvežu.
S svojo zastavitvijo in izpeljavo prestopi meje dokumentarnega žanra, saj ne ostane pri obravnavi ene specifične teme. Čeprav je vprašanje ekologije v središču, se širi na vso črto človekovega odnosa do sveta: k vprašanjem osebnega življenjskega poslanstva, odnosa s soljudmi, starši, z otroki, drugimi bitji, s pokrajino. Je film, ki govori o samoti ter obenem vpetosti človeka v okolje, o kozmični družabnosti.
Primerjava dokumentarcev odpira nekatera izhodišča. V prvi vrsti zamaje binarno nasprotje med korporativnim upravljanjem in tradicionalnim kmetovanjem, prevpraša idealizirano, brezmadežno podobo predmodernih praks. Človek je do narave ves čas v upravljavskem odnosu, na meji eksploatacije, ki se ne pojavi šele s kapitalizmom. Jasno pa je, da je kapitalizem najbolj ekspanzionistična in učinkovita oblika izkoriščanja, ki lahko zajame vse, tudi tradicionalne načine, v njih zatre dobra semena, s popolnim podrejanjem planeta pa onemogoča možnost nadaljnjega upravljanja.
Zanimivo je razmisliti tudi o razmerju med kritiko in moraliziranjem. Oba filma namreč predstavita sporno delovanje posameznikov, ne napadeta pa neposredno sodobnega gospodarstva, ki ljudem pušča malo manevrskega prostora za izbiro. Gledano z drugega zornega kota pa ravno v izpovedi inženirjev in drugih delavcev v Zemlji pridemo do vtisa o njihovi nemoči, da bi delovali drugače, saj jih usmerja ekonomski sistem. Posebej pomenljivo je pričevanje španskega strokovnjaka, ki je oseba širokih pogledov in se ukvarja tudi z zgodovino. Trenutno fazo civilizacije postavi v zgodovinski kontekst, zre v propad, kamor drvimo, a se vidi kot detajl v veliko širši sliki zgodovinske dobe. Medena dežela nomadske družine ne obsodi, temveč se potrudi prikazati okoliščine, zaradi katerih se lotijo nasilnejše pridelave medu, in cene, ki jo morajo za to plačati. Težko bi rekli, da kateri od filmov moralizira, vseeno pa oba ostaneta v okvirih “komentarja” in s tem neudeleženosti zunanjega pogleda, ki implicira določeno »zaciklanost« filmske kritike.
Ali lahko filmi spreminjajo svet? Ali je svetovna filmska produkcija že prenasičena s kritičnimi komentarji? Ob vseh mogočih temah in kvarnih pojavih v svetu se zdi, da filmi pravzaprav povečujejo naš občutek nemoči. Prikažejo neko stanje, proti kateremu pa ne moremo ukreniti nič. Zato bi bilo smiselno razmišljati o načinih, na katere bi dokumentarci v 21. stoletju lahko neposredno posegali v objekt dokumentiranja.
