Po uvodni nekajminutni črnini se na platnu pojavi spokojna podoba: družinski piknik ob reki, obdani z bujnim zelenjem. Otroci in odrasli uživajo v prekrasnem poletnem dnevu. A idilične podobe narave, negovanega vrta in urejene hiše v filmu Interesno območje (The Zone of Interest, 2023, Jonathan Glazer) ves čas spodjeda zvočna sled. Grozljivi zvoki iz nočnih mor, ki zvenijo, kakor da prihajajo iz zloveščega stroja, predstavljajo sugestiven in integralen del filma. Poslušamo brnenje, zamolklo bobnenje, nenehno prisoten trušč z nerazpoznavne razdalje, ki ga predirajo kriki, streli, pasji lajež, kar vse ustvarja izrazito mučno in srhljivo vzdušje. To hrumenje, ta intenzivni beli šum gledalci ves čas zaznavamo, liki pa kakor da ne, kakor da so gluhi zanj. Jasno je, da je nekaj narobe. K temu občutku pripomore glasba, ki jo je ustvaril_a Mica Levi, in oblikovanje zvoka, za katerega je zaslužen Johnnie Burn, sicer pogosto sodelavec režiserja Jonathana Glazerja. Kmalu izvemo, da je izvor peklenskega hrupa veliko bližje, kot se morda zdi.
Družina Höss živi v raju sredi pekla, natančneje v rajskem vrtu, ki dobesedno meji na pekel: na koncentracijsko taborišče Auschwitz. Rudolfa Hössa, poveljnika taborišča, igra Christian Friedel, njegovo ženo Hedwig Sandra Hüller. On je v svoji pojavnosti odbijajoč in oduren, sicer pa odgovoren mož in oče, ki svojim otrokom bere pravljice pred spanjem, je ljubitelj živali, nežen in ljubeč do svojega konja. Ona je primitivna in frivolna gospodinja, ne preveč inteligentna. Ponosna je na novo vlogo po družbeni lestvici vzpenjajoče se gospe, žene zdaj močnega in vplivnega moškega, ki si lahko privošči kopico služinčadi. Zid, ki jih ločuje od taborišča, so dali zakriti z rastlinami in drevesi. Ko bo zelenje pokrilo neestetski zid, bo vrt lepši in problem rešen, govori Frau Höss svoji materi (Imogen Kogge). Od te plehke popolnosti nas mrazi.
Zygmunt Bauman v Moderni in holokavstu[1] opiše vzporednico med modernim genocidom in vrtnarjenjem. Če povzamemo: vrt potrebuje red, potrebuje načrt in odstranjevanje plevela. Plevel mora umreti, da je vrt lep in urejen. Kamera veliko pozornosti posveti različnim vrstam čudovitih rož v vrtu Hössovih; rože v Hedwiginem vrtu tako dobro uspevajo, ker jih gnojijo s pepelom iz taborišča. Rudolf po telefonu narekuje ukaz, kako naj v taborišču ravnajo s španskim bezgom: esesovci naj okrasnih grmov ne teptajo, trgajo ali poškodujejo; če tega ne bodo upoštevali, bodo kaznovani.
Poletni dnevi tečejo mirno, otroci odraščajo v idiličnem vzdušju novega sveta, tako imenovanega novega »življenjskega prostora«, ki so si ga Nemci prisvojili na vzhodu. Družinski vsakdan je krasen: prirejajo vrtne zabave in praznovanja, otroci se igrajo ob bazenu in uživajo v brezdelju, starša načrtujeta počitnice v Italiji. Tako kot vsak zaposleni par sanjarita o upokojitvi, »o časih, ko bo vsega tega konec«, saj, kot vemo: arbeit macht frei.
Srhljivi detajli nas hkrati opozarjajo na nepredstavljivo grozo realnega: Hedwig pomerja krzneni plašč, surovo izbruhne nad služkinjo, otroci se igrajo z zlatimi zobmi, Rudolfov poslovni sestanek s predstavniki inženirskega podjetja, ki izdeluje krematorije (izboljšana različica omogoča optimizacijo delovnega procesa in večjo učinkovitost!); mimogrede navržejo ime Judinje, pri kateri je Hedwigina mati nekoč čistila (v nekem prejšnjem življenju, preden so se kot vojni dobičkarji povzpeli po družbeni lestvici) in ki je zdaj verjetno v taborišču na drugi strani zidu. Interniranci so zagotovo zagrešili kakšen zločin, tako si dopovedujejo Nemci, najbrž so izdajalci ali morda celo, saj veste, boljševiki. Hedwig se koketno ponaša z vzdevkom Kraljica Auschwitza. Ko njenega moža premestijo v Berlin, si na vsak način prizadeva, da z otroki ostanejo v vili v Oświęcimu. Življenje, ki ga tu živi, je vse, kar si je zmeraj želela.
Gledalci, seveda, zelo dobro vemo, kaj se dogaja na drugi strani zidu, vendar si tega – podobno kot protagonisti – ne želimo predstavljati. Popolnoma jasno je, da so tudi protagonisti zelo dobro seznanjeni z vsem, kar se tam dogaja. Od tod panika, s katero Rudolf prežene otroke iz reke, po kateri prinese koščke organske – človeške – snovi iz taborišča, in jih doma da takoj temeljito okopati.
Interesno območje, prejemnik velike nagrade žirije v Cannesu, je »day in the life of…« oziroma »teden v življenju« družine: gledalci dobimo vpogled v vsakdanje življenje enega največjih množičnih morilcev in njegove klike[2]. Jonathan Glazer, avtor scenarija na podlagi istoimenskega romana Martina Amisa, ne zastavlja klasičnih vprašanj, kot so: »ali so Hössovi pošasti?«, »kako je kaj takega sploh mogoče?« in »je po tej moriji mogoče najti smisel v življenju in ustvariti nekaj lepega?«. Glazerjev film je film atmosfere, prizori se nizajo, igralce spremljamo večinoma od daleč, ostajajo na distanci, fokus skoraj nikoli ni na njihovih obrazih, čeprav jih vidimo od blizu. Nenehno se giblje med grozljivim, grotesknim, srhljivim in nadrealnim. Za razliko od Savlovega sina (Saul fia, 2015, László Nemes), v katerem nas kamera vodi skozi taborišče, v Interesnem območju taborišča nikoli ne vidimo od znotraj. Groze to ne zmanjša: najstrašnejše je tisto, kar film pokaže od daleč, kar nakaže skozi krike, dim, delčke pogovora, nepredirnost betonskega zidu. Enako vseprisotno je vzdušje zlovešče katastrofe.
Tako kot »… naš jezik ne pozna besed, ki bi lahko izrazile to žalitev, to rušenje človeka«[3], tudi filmski jezik nima izraznih sredstev, s katerimi bi lahko prikazal vso strahotnost genocida in miselnosti, ki do tega pripelje. To neizrekljivo grozo nam verjetno še najbolj približa glasba, zvok, kar seveda dobro poznamo iz grozljivk. Glazerjev film je treba poslušati, ne samo gledati. Interesno območje je zato v prvi vrsti grozljivka, resnični horor. Film se konča z dokumentarnimi posnetki iz Spominskega muzeja Auschwitz-Birkenau in nas še enkrat, morda nepotrebno, opomni, da ne gre za fikcijo.
Interesno območje ne bo izpolnilo morebitnih gledalčevih pričakovanj glede filmov o holokavstu in drugi svetovni vojni. Ne zato, ker filmu kaj manjka, prav nasprotno. Zato lahko zgolj preseže pričakovanja in razširi tematiko na pogled z druge strani (zidu), toda brez kakršnega koli poskusa narediti zločince bolj človeške, vzbujati empatijo ali celo simpatijo. Čeprav holokavsta v filmu ni, tako kot ga ni za Hedwig in Rudolfa, je še bolj prisoten prav v svoji odsotnosti. Glazerjev film ostaja odmaknjen, hladen, skoraj nečloveški tudi takrat, ko – paradoksalno – prikazuje idilo sončnega poletja. To je razlog, zakaj se gledalec (kljub temu ali prav zato) zaleti vanj močno kot v betonski zid nepojmljive človekove pošastnosti. In nas še enkrat spomni, da smo pogosto le korak ali dva stran od totalnega zla.
OPOMBE:
[1] Bauman, Zygmunt. Moderna in holokavst. Ljubljana: Študentska založba, 2006.
[2] Höss je krutost izkazal na različnih položajih, ki jih je zasedal, preden je postal poveljnik Auschwitza: v taboriščih Dachauu in Sachsenhaus, kjer je v dveh dneh zaradi njegovega neposrednega ukaza zmrznilo 145 ljudi, pa tudi še pred prihodom nacistov na oblast, ko je bil del manjše skupine, ki je po ukazu Martina Bormanna, bodočega Hitlerjevega osebnega tajnika, do smrti pretepla človeka.
[3] Levi, Primo. Ali je to človek. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2004.
