Pojdite na vsebino

Park Chan-wook, mojster korejskega filma, ki je v svoji karieri žanr trilerja preoblikoval in ga izpilil v unikaten avtorski izraz, se je letos, natančno šest let po filmu Služkinja (Ahgassi, 2016), vrnil na filmski festival v Cannes. Tam je predstavil svoj novi film Dvojna prevara (Heojil kyolshim, 2022), za katerega je na koncu festivala dobil nagrado za najboljšo režijo. To sicer ni bila njegova prva canska lovorika; za film Stari (Oldeuboi, 2003) se je moral na Azurni obali zadovoljiti z drugim mestom – grand prix –, a učinek Starega na popularizacijo korejskega filma po svetu danes pojmujemo kot začetek zmagovitega pohoda novega filmskega vala po utrujeni filmski krajini Zahoda. Park je zaslovel kot režiser, ki kanon proučuje s pedantno poglobljenostjo – kot pravi sam, mu je še posebej ljub Hitchcock –, a elemente znamenitih filmov v svojih delih preureja na nove in nepričakovane načine, ki gledalcev nikoli ne pustijo indiferentnih.

Dvojna prevara je še ena vaja v proučevanju žanrske forme in poskusu njene subverzije. Tokrat se Park ne loti trilerja, temveč detektivke (pa še te samo provizorično), čeprav se na začetku filma – nekoliko zaradi osnovnega zapleta, veliko zaradi gledalskih pričakovanj do režiserja – zdi, da bodo središče zapleta sumljiva smrt in psihološka preigravanja med policijo in osumljenko. Policist Hae-jun (Park Hae-il) raziskuje sumljive okoliščine smrtnega padca starejšega moškega. Ko detektiv prvič vidi pokojnikovo lepo vdovo, kitajsko priseljenko v Južni Koreji, Seo-rae (Tang Wei), takoj začuti skrivnostno fascinacijo. Čeprav je srečno vezan v relativno stabilnem in zato že dolgočasnem »vikendaškem zakonu« (z ženo delata v različnih krajih), začne nespečnik svoje noči namenjati zasledovanju, opazovanju in sanjarjenju o Seo-rae. Ker se film napaja iz noirjev, Seo-rae, njeni pravi motivi, zgodovina in resnična čustva za nas sprva ostajajo enigma; tako lahko prvo polovico filma samo ugibamo, ali je njen mož – sicer izkušen plezalec – padel z okoliške gore po nerodni nesreči ali pa ga je mlada vdova, prisiljena v poroko in žrtev njegovega nasilja, ubila.

Na sredi filma sledi preobrat, ki nas v zgodbo detektiva in žrtve, vdove, morilke (?) pahne na novo, s ponovitvijo vaje, z osrednjima likoma, ki sta se zdaj že spremenila na račun svojega odnosa, z drugačnimi motivi in končnimi izidi. Film se do takrat že prelevi v romanco, ki se ji niti racionalni Hae-jun niti Seo-rae, za katero še vedno ne vemo, kaj pravzaprav hoče, ne moreta upreti.

V Dvojni prevari je Park v sodelovanju z novim direktorjem fotografije, Kim Ji-yongom, ostaja zvest svojemu stilu: izvirno kadriranje – npr. prizori zasliševanja preko odsevov v elektronskih napravah, ki detektivu in vdovi pomagajo komunicirati preko kulturnih barier, ali pa pogled na vrh gore iz perspektive mrtveca, ki mu vidno polje počasi zakrijejo mravlje – ostane v spominu še dolgo po ogledu filma. A bolj kot zanj značilni spektakelski dinamični podobi se režiser tu posveča počasnim zapletom in estetizaciji detajlov – vsak ogled filma razkriva nove geste, predmete, simbole –, ki dopolnjujejo zgodbo in ozadja likov ter v film vnašajo skrivnostnost, podobno tisti, ki jo odraža njegova protagonistka. Tako se gledalci znajdemo v podobni detektivski vlogi kot Hae-jun, iščemo podrobnosti, znake, analiziramo izraze, da bi namen filma in njegove fatalke razumeli bolje. Park plasti enigmo s simboliko: razliko med gorami in morjem, ki označuje protagonista in njune razlike, ali pa z meglo, ki jo opeva naslovna pesem filma in zaznamuje obmorsko pokrajino, kar vizualno nakazuje, da ima naš protagonist velikokrat nejasen pogled na situacijo.

Večplastna podoba in zgoščena metaforika sta mogoče res intelektualna izbira, ki je prepričala cansko žirijo, a težava te filmske uganke je, da se uživanje v skrivnostnosti na neki točki filma sprevrže v mukotrpno in zmedeno iskanje smisla. Film še po dveh mesecih po ogledu ostane v spominu, vendar ne kot mojstrovina, vredna korejskega velikana, temveč kot zmedenost in razočaranje, ki ju film pusti za sabo. Ne da bi od režiserja pričakovali novega Starega; Parkovo pripovedovanje zgodb nikoli ni bilo enoznačno spektakelsko: v angleških projektih, kot sta Stoker (2013) in Mala bobnarka (The Little Drummer Girl, 2018), se narativni zapleti in naš odnos do protagonistk_ov postavljajo podobno počasi kot v njegovem zadnjem filmu. A roko na srce se ne vzpostavijo nikoli tako intenzivno kot v njegovih drugih, bolj znanih delih, npr. visceralno pretresljivi trilogiji maščevanja ali pa že omenjeni Služkinji, ki nas s svojimi presenetljivimi zapleti popolnoma posrka v svoj svet. Tovrstna globoka investicija se v Dvojna prevara nikoli ne zgodi. V izogib klišejem Park Hae-juna oblikuje v povprečnega detektiva, ki pedantno in vestno preiskuje, svoje ugotovitve o osumljenki snema – v skladu s filmsko obsedenostjo z elektronsko mediacijo – kar na iwatch, na koncu pa vse zločine tudi razreši. A hkrati to pomeni, da ta sicer moralni človek v sebi nima niti kančka šarma, bistrosti, neumnosti ali ambivalentnosti, ki bi iz njega naredili zanimiv filmski lik. Na drugi strani je Seo-rae neprepričljiva fatalka; ne zato, ker ne bi posedovala vseh potrebnih lastnosti, temveč ker njeni vzgibi nikoli ne postanejo dovolj jasni, da bi se ji lahko gledalci kakorkoli približali. Tako sta oba izkušena igralca, ki sicer svoje delo po eni strani opravita izjemno dobro, ujeta v skrbno uokvirjeno, vendar emocionalno prazno študijo kompleksnih likov. Film je na trenutke že preveč spoliran, vsaka razpoka zapolnjena s pomenom, namenom, namigom, ki pa nikoli zares ne pridejo do gledalcev, vsaj ne na način, kot bi morali, da bi izzvali kakršenkoli odziv. Še črni humor, izjemno dragocena značilnost Parkovih filmov, tokrat ne pade na plodna tla, kot je razkril ogled v dvorani Konkuške univerze sredi Seula, kjer občinstvo, sestavljeno pretežno iz mladih korejskih študentov filma in malo starejše kritičarke, v teku dveh ur ni izrazilo nobene emocije.

prizor iz filma Dvojna prevara

Če na drugi strani film jemljemo kot romantično dramo, se vtis ne spremeni. Razpetost med moralno zavezo in željo, ljubeznijo, je moč zaznati kot zametek ideje, ki se je v brezciljnem preigravanju stila in metaforike utopila brez sledu in večjega smisla.

Tako na koncu ostane samo še poslednja sodba, ki je tako neodločena, kot je neodločen sam film. Je Dvojna prevara vredna ogleda? Da, vsekakor na velikem platnu, kjer fotografija, scenografija in skrbno umeščeni detajli pridejo do izraza. Onkraj tega pa je to verjetno film, katerega zapuščina bo ugibanje, kaj pravzaprav je – neonoir, romanca, oboje ali nič od tega – in kaj želi sporočiti. Je to, kot pišejo nekateri kritiki, Parkov najboljši film? Odgovor te kritičarke je odločen ne, vsekakor pa daje film misliti o festivalskih nagradah, predvsem tistih filmih velikih opusov, ki so neupravičeno spregledani. Če kaj, lahko retrospektivno zaključimo, da je bila verjetno Služkinja tista, ki bi si zaslužila veliko večjo hvalo, kot jo je dobila na festivalih tistega leta. A v zgodovino Cannesa se je na koncu zapisal slabši film, Dvojna prevara, ki filmske krajine nikakor ne bo prevetril na podoben način, kot jo je pred dvema desetletjema Parkov najuspešnejši podvig, Stari.

Ekran november/december 2022

Preberi več