Pojdite na vsebino

Črnci v Ameriki res nimajo sreče. Najprej so jih odkrito izkoriščali. Potem jih je bolj ali manj odkrito preganjal KKK. V začetku tega stoletja so jih začeli sovražiti novi ameriški imigranti: Irci, Poljaki, Italijani … V dvajsetih so morali harlemski igralci jazza prihajati v klube skozi stranska vrata. V šestdesetih so bili v Vietnamu črni vojaki v večini, za povrh pa jim je FBI sesul še Martina Luthra Kinga. V osemdesetih jim še to ni bilo dovolj in so se začeli pobijati sami med seboj.

To je prva stvar, ki jo izvemo v Fantih iz soseščine (Boyz n the Hood, John Singleton, 1991): vsak enaindvajseti črni moški v Ameriki umre nasilne smrti – večina od krogle drugega črnega moškega.V filmu Iztrebljevalec (Blade Runner, 1982) Harrison Ford reče za belega policijskega šefa M. Emmeta Walsha: »… v starih časih so taki Ijudje črncem pravili niggers.« Če je Ridley Scott hotel s tem povedati, da danes nihče več ne reče črncu nigger, bi lahko sklepali, da je rasizem v Ameriki postal izključno stvar samih črncev – sleng črnih getov za moškega poleg besede nigger pozna samo še besedo motherfucker. (Za ženski del populacije je izbira seveda večja: poleg standardnih hooch, pussy in bitch še bolj vljudna oblika femaIe.)

prizor iz filma Fantje iz soseščine

Tako sklepanje je seveda napačno, kot nas pouči Larry Fishburne alias Furious Styles, črnski aktivist in oče središčne osebe filma, odraščajočega Treja Stylesa (Guba Gooding, Jr.). »Zakaj je v črnih soseskah na vsakem vogalu najti trgovino s pijačo in trgovino z orožjem, v belih soseskah pa ne?« se pred zbrano gručo brezdelne zapite ali zadrogirane črne mladine vpraša Furious Styles in si takoj odgovori: »Ker hočejo, da se pobijemo sami med seboj.« Ta in podobni »pedagoški« prizori (»Vsak cepec z jajci lahko naredi otroka; samo pravi mož pa otroka lahko vzgoji v moža«) so preveč prozorni – izpadejo kot poceni vzgoja, izkoriščajoča propagandno moč filma (spomnimo se, podnaslov filma je Increase the Peace).

Toda Singletonu ne gre odrekati brilijance v naturalističnem prikazu življenja v črnskem getu South Central Los Angelesa. Odraščajoč v Comptonu, eni izmed tamkajšnjih sosesk, je Singleton v živo opazoval stvari, ki jih je pri svojih dvaindvajsetih letih insceniral pred filmsko kamero: črni policaj, ki svoje »brate« sovraži precej bolj kot njegov beli partner in rutinsko kontrolo spremeni v sadistično izživljanje; otrok s crackom zasvojene narkomanke, ki se, prepuščen sam sebi, znajde pred avtomobilom na cesti; truplo, ki si ga gre »turistično« ogledat skupina otrok (kot da bi v en prizor stlačili cel Reinerjev Ostani z mano). Da pa ne bo pomote: Fantje iz soseščine niso propagandna dokudrama, temveč avtobiografska izpoved, ki se začne v času druge kandidature Reagana za predsednika, ko Tre še hodi v osnovno šolo, in se konča sedem let kasneje, ko gre na univerzo.

prizor iz filma Fantje iz soseščine

Singletonu je treba priznati tudi pretanjen občutek za režijo. Film je narejen več kot korektno, kljub zavajajoče lepim fotografijam Charlesa Millsa pa mu je uspelo z dobrim kadriranjem in montažo film preplesti z nasiljem, ki s soundtracka že na samem začetku zasuje gledalca.

Od igralcev izstopa lce Gube, ex¬frontmen N. W. A., ene izmed redkih dobrih rap skupin. Z rapom je podobno kot z ostalo pop glasbo: večinoma gre za prežveči–izpljuni komade, ki v glavnem hvalijo svojega interpreta kot največjega mudonjo v lokalni četrti ali pa v soft-porno maniri prepevajo o seksu. Zelo malo skupin je angažiranih. Poleg N. W. A. (mimogrede, kratica pomeni Niggers With Atitude) so najbolj eksponirani in provokativni Public Enemy in ko dodamo še Ghetto Boys, je seznam počasi poln. (Seveda je jeznih črnih raperjev precej več; lce Cube, Chuck D in lce T so pač le redki, ki jim je uspel preboj v medije.) Tako niti ni presenetljivo, da Singleton ni vključil veliko rapa v svojo glasbeno opremo. Stanley Clarke mu je naredil glasbo, ki ima z njim bolj malo povezave. Sicer pa tudi z rapom črnci niso imeli sreče. Niso jim ga sicer speljali iz rok, kot se jim je to zgodilo z Elvisom in rock’n’rollom, toda preden so lahko prišli črni raperji na piano, so morali Beastie Boys prodati milijonske naklade svojega famoznega LP-ja Licence To Kill. Tough break being black in America.

Ekran april 1992

Preberi več