V četrtek, 13. oktobra, se začenja filmski festival Poklon viziji/Omaggio a una visione, ki ga v sodelovanju s številnimi partnerji pripravlja goriški Kinoatelje. Čezmejno filmsko dogajanje bo zajelo različne kraje v Sloveniji in Furlaniji-Julijski krajini, kjer bo slovenski in italijanski publiki prvič celostno predstavljen opus desetih dokumentarnih in igranih filmov nemške režiserke Helke Misselwitz, prejemnice nagrade Darko Bratina 2022. Festivalsko dogajanje se začenja s programom platforme za razvijanje novih filmskih govoric Prvi poleti, kjer bo predstavljenih več kot 30 svežih, inovativnih in eklektičnih kratkih filmov vseh žanrov tako domače kot svetovne produkcije.
V kinematografih v Novi Gorici, Gorici, Ljubljani, Špietru, Trstu in Vidmu bo publika v pogovorih z osrednjo gostjo Helke Misselwitz premišljevala o odtujenosti, ki jo narekujejo meje, o izrazito socialno pogojenih družinskih dinamikah nekdanjih vzhodnonemških in zahodnonemških družin, o poti nemških žensk, v prvi vrsti delavk, do emancipacije, pa čeprav samo v drugem predelu mesta – a onkraj meje. Pomemben kamen politične spotike je bil takrat Berlin, razdeljen z mejo, ki smo jo do leta 1989 poznali predvsem pod imenom berlinski zid. Helke Misselwitz se je v letih pred tem vse do nekaj mesecev pred združitvijo Nemčije premikala s kamero vzdolž meje in posnela nekaj odmevnih angažiranih dokumentarcev o življenju delavskega ljudstva in odraščajoče uporniške mladine ter o njihovi želji po spremembah. V vseh svojih delih, tudi kasnejših igranih filmih, izrisuje družbo, ki jo zaznamuje večkulturna identiteta in konflikt, ki se ob tem sproža – kako naenkrat živeti brez meje in kaj kot družbeno vezno tkivo postaviti v prostor namesto nje?
V sredo, 19. oktobra, se festival seli v Ljubljano, v prostore Slovenske kinoteke. Ob 18.00 bo na sporedu dokumentarni film Kosovni odpadki, ob 20.00 pa avtoričin igrani film Angelček, ki je leta 1996 prejel nagrado žirije na filmskem festivalu San Sebastianu in ga zaznamuje brezkompromisen, siv realizem, podkrepljen z zelo močno vlogo vsestranske igralke Susanne Lothar. Projekciji sledi pogovor z režiserko.
Helke Misselwitz velja za eno najpomembnejših nemških dokumentaristk. Rodila se je 18. julija 1947 v Planitzu v nekdanji Nemški demokratični republiki (NDR). Po končani srednji šoli se je najprej izučila za mizarko in fizioterapevtko, potem pa je skoraj desetletje, najprej kot asistentka režije in nato še kot režiserka, delala na vzhodnonemški televiziji. Med letoma 1978 in 1982 je študirala režijo na Akademiji za film in televizijo v Potsdamu-Babelsbergu. Prošnjo Misselwitzove, da bi jo sprejeli v studio za igrane filme DEFA so zavrnili, zato je nekaj časa za studio za dokumentarne filme DEFA snemala kratke esejistične dokumentarce. V njih je večinoma raziskovala meje med sanjami in resničnostjo življenja v tedanji NDR.
Leta 1985 jo je režiser Heiner Carow sprejel na magistrski študij na vzhodnonemško Akademijo za umetnost. V tem času je Misselwitzova dokončala dokumentarni film Po zimi pride pomald (Winter adé, 1988) o različnih življenjskih usodah žensk v NDR, od devetdesetletnic do najstniških pankerskih upornic. S tem filmom je Misselwitzova začela dolgoletno sodelovanje s snemalcem Thomasom Plenertom. Kljub temu, da je bila »uradna« kritika do omenjenega filma zaradi njegove neizprosnosti do tedanjega družbeno-političnega sistema odklonilna, je požel velik uspeh tako pri kritikih kot gledalcih in na Festivalu dokumentarnega in animiranega filma v Leipzigu prejel nagrado srebrni golob. Ta dokumentarec je pomenil nadaljevanje njenega zanimanja za portretiranje žensk, ki se mu je zavezala že na začetku svoje ustvarjalne poti.
Med leti 1988 in 1999 je bila Misselwitzova zaposlena kot režiserka v studiu DEFA, kjer je realizirala različne projekte in posnela vrsto intimnih in pronicljivih portretov prebivalcev tedaj že razpadajoče države. Njeni najbolj znani deli iz tega obdobja sta Kdo se boji črnega moža (Who’s Afraid of the Bogeyman, 1989), ki govori o podjetju iz Berlina pod vodstvom ženske, ki trguje s premogom, in Kosovni odpadki (Bulky Trash, 1991) o punk glasbenikih, ki za inštrumente uporabljajo odpadke in star odpadni material.
Po združitvi obeh Nemčij je Misselwitzova ob ukinitvi studia DEFA ostala brez dela in skupaj s producentom Thomasom Wilkeningom ustanovila filmsko produkcijsko hišo, ki ja bila tudi ena prvih zasebnih filmskih produkcijskih podjetij v NDR. Leta 1992 je režirala svoj prvi igrani celovečerec Herzsprung, leta 1996 pa še film Angelček (Little Angel). Nadaljevala je s snemanjem dokumentarcev, med drugimi je posnela film Moja ljubezen, tvoja ljubezen (My Love, Your Love, 1996) o ostarelih umetnikih, ki še zadnjič stopijo na oder, ter portretirala različne kraje, preganjanje od zgodovine. Helke Misselwitz je bila med letoma 1997 in 2014 profesorica režije na Filmuniversität Babelsberg in je članica Akademije za filmsko umetnost. Leta 2016 je prejela častno nagrado nemških filmskih kritikov. Živi v Berlinu in v bližini Rheinsberga.
