17. maja 2023 ob 21. uri vas ob dnevu boja proti homofobiji, transfobiji in bifobiji vabimo na ogledbelgijsko-francoskega filma Animals (Nabil Ben Jadir,2021). Po projekciji, ki jo pripravljamo v sodelovanju s Festivalom LGBT filma pri Škucu, bo potekal pogovor o zakonski urejenosti področja, povezanega z napadi na podlagi spola, spolnosti, spolne identitete in drugih okoliščin.
Projekcijo bo z nagovorom uvedel minister za solidarno prihodnost, gospod Simon Maljevac, po projekciji pa se bodo s Polono Černič pogovarjali Tatjana Bobnar, Aljoša Gadžijev, Linn Julian Koletnik, Roman Kuhar in Dominika Švarc Pipan.
Film je posnet po resničnem dogodku iz leta 2012, ko je skupina moških do smrti pretepla geja Ihsaneja Džarfija. Storilci so bili prvi obsojenci umora iz sovraštva do LGBT oseb v Belgiji. Film se začne z družinskim praznovanjem, na katerem se Brahim pripravlja, da sorodnikom predstavi svojega fanta. Fant ne pride, zato ga gre Brahim iskat v mesto. Kar se zgodi v naslednjih nekaj urah, je sovražno in brutalno razčlovečenje geja samo zato, ker je gej. Film vsebuje eksplicitne prizore nasilja.
Ihsane Džarfi (1980–2012) je bil umorjen aprila 2012 v belgijskem mestu Liège. Izginil je 22. aprila 2012, ko se je po odhodu iz gejevskega lokala v središču Liègea zaklepetal s skupino moških v avtu in se z njimi odpeljal v neznano. Po besedah enega od štirih storilcev naj bi Džarfi rekel, da si želi oralni seks z muslimanom, kar je eden izmed napadalcev tudi bil. Ta je priznal, da »ni prenesel, da bi gej govoril o islamu«, drugi pa je povedal, da ni mogel ohraniti mirne krvi, ko jih je začel Džarfi nagovarjati h gejevskemu seksu. Hoteli so ga ponižati zaradi njegovega »pomanjkanja spoštovanja«. V odmaknjenem gozdu so gaslekli ter ga več ur brcali, pretepali in mučili. Povzročili so mu zelo hude poškodbe in ga pustili golega ležati na tleh, kjer je izkrvavel. Storilci so bili kmalu prijeti in februarja 2014 obtoženi homofobnega umora in tatvine. Primer pomeni precedens v belgijski kazenski zakonodaji, saj se je prvič zgodilo, da je belgijsko sodišče zločin po novi zakonodaji obsodilo kot homofobni umor. Ta odločitev in sprememba zakonodaje na področju zločinov iz sovraštva pa sta tudi pomembno spreobrnili zgodovinski tok boja proti nasilju nad LGBTQIA+ osebami v Belgiji.
Režiser Nabil Ben Jadir je o filmu povedal: »Želel sem narediti film, ob katerem je gledalcu_ki neprijetno, pokazati nekaj, česar običajno ne želimo videti. To ni film o homofobnem zločinu, po katerem lahko mirno odidemo na pijačo. Tovrstni filmi me ne zanimajo. Prav tako ni moj cilj, da bi ustvaril še del, kjer bi pokazal trpljenje žrtvine družine. Na gledalcih_kah je, da si to trpljenje predstavljajo, da se o njem pogovarjajo, ko je filma konec. /…/ Celo v umoru sta prisotna lahkotnost in humor, ki dajeta nasilju dodatno težo. Podobno kot razčlovečenje žrtve, ki je prav tako prisotno že od začetka: morilci na nobeni točki ne vprašajo, kako je Brahimu ime, še preden je mrtev, je samo kos mesa. In ko je mrtev, Loïc stopi čezenj, namesto da bi ga obšel. Vseeno pa se po mojem mnenju najbolj nasilen prizor zgodi po umoru, ko z Brahimovega mobilnega telefona izbrišejo vse fotografije. Tu se res pokaže želja po popolnem izbrisu tega človeka. S tem filmom sem se veliko naučil o človeški vrsti na splošno in o tem, česa vsega je sposobna. /…/ Zame sta izpostavljenost prek pametnih telefonov in njihova splošna vseprisotnost prav tako odgovorna za ta umor. Z nenehno uporabo telefonov je vsakršna reprezentacija okrepljena: ko se snemamo, se moramo pretvarjati, da smo bolj možati, najlepši, telefoni krepijo način, na katerega želijo biti štirje morilci vidni in prepoznani. Po tej logiki morajo biti lastnosti, ki so od nas pričakovane, pretirane: biti moramo še bolj možati, vloga žrtve mora biti večja itd. Zdi se mi, da je to novo orožje. /…/ Morilci vedno znova ponavljajo iste besede, iste žalitve. Silovitost udarcev se podvoji prav zaradi verbalnega nasilja, zaradi besed, ki jih storilci ponavljajo do onemoglosti. Pomanjkanje besed, s katerimi bi se lahko izražali, ustvarja nasilje. Pokazati želim, da ko nimate besedišča, ki bi vam omogočilo opisati svet z odtenki, ni mogoče razmišljati drugače kot črno-belo./…/ Pri snemanju sem se moral držati realizma. Vsi elementi izvirajo iz resnice in iz tega, kar je bilo povedano med sodnim procesom. Eden od morilcev je dejansko šel na na gejevsko poroko svojega očeta kmalu po umoru. Vse v filmu je res, samo skrajšal sem časovno okno, tako da se vse zgodi v 24 urah.«
