Po dveh spletnih izdajah »iz karantene« bo tokratni festival Dnevi etnografskega filma posvečen zaslužni profesorici vizualne antropologije, Lisbet Holtedahl. Holtedahl prihaja z norveške Univerze v Tromsø, ki velja za evropsko središče vizualne antropologije z najdaljšo tradicijo in vpetostjo v mednarodne tokove. Ni naključje, da bo tradicionalni marčevski dogodek potekal ravno na praznični dan žena, 8. marec, saj je dogodek posvečen filmski ustvarjalki in raziskovalki, ki ji ta datum še prav posebej pritiče.
Lisbet Holtedahl (roj. 1946) je že od zgodnjega otroštva na Danskem navduševala Afrika. V času študija socialne antropologije v Oslu je svoje otroško navdušenje prepletla še strokovno z etnologijo in filmom. Njeno življenje, raziskovanje in snemanje je od študijskih let zaznamovano z dvema geografsko oddaljenima pogledoma: pogled z daljnega severa Norveške (kjer živi in dela od začetka 70-ih let 20. st.) in pogled z juga afriške celine (kjer opravlja terensko delo od konca 60-ih let 20. st.). Približevanje teh dveh pogledov se kaže v njenih filmih, raziskavah kot tudi skozi različne študijske programe in izmenjave, ki jih je organizirala ali vodila. Holtedahl je bila pionirka v več pogledih, tako z ustanovitvijo prvega Univerzitetnega komiteja za enakost med spoloma na takrat še novoustanovljeni norveški Univerzi v Tromsø, kot tudi z različnimi programi izmenjav med Norveško in Kamerunom, ki trajajo še danes. Med pomembnejšimi je vsekakor ustanovitev enega prvih programov magistrskega študija vizualne antropologije VSC (ang. Visual Cultural Studies) v Tromsø, ki je rezultat dolgoletnega mednarodnega sodelovanja med Evropo in Afriko. Program je od leta 1997 ustvaril izredno bogato produkcijo študentskih filmov.
Kot mednarodno priznana avtorica etnografskih in dokumentarnih filmov je zanimiva z več vidikov. Svojo filmsko kamero je usmerila predvsem v preučevanje vpliva hitrih družbenih sprememb na spol, etničnost in vsakdanje življenje lokalnih skupnosti vzhodnega Nigra, severa Norveške, najdlje pa med islamskimi skupnostmi na severu Kameruna. Skozi filme ne prikazuje le geografsko oddaljenega severa in juga, ampak tudi precej kompleksne razlike in podobnosti med moškimi in ženskimi vidiki. Na eni strani jih odstira skozi pogled izredno vplivnih moških osebnosti, katerih delovanje je vidno predvsem v javni sferi, na primer z dokumentarnim filmom Sultanovo breme (Sultan’s Burden, 1992) ali z etnografskim filmom Palača (The Chateau, 2018), ki prikazuje bogatega poslovneža v Kamerunu (prikazan na DEF 2021). Na drugi strani uspe pokazati podroben pogled v relativno zaprte ženske poligamne skupnosti, ki so usmerjene v zasebna, notranja dvorišča, do katerih ima Holtedahl dostop ravno zaradi dolgoletnih terenskih raziskav. Kompleksnosti poligamnih ženskih realnosti pokaže v etnografskih filmih Pred praznikom: Fulani ženska med ramadanom (Before the feast: A Fulani Woman During Ramadan, 2018, posneto 1984); Štiri žene in Marabout (Four Wives and a Marabout, 1989) in Žene (Wives, 2018), ki je bil posnet tekom 90. let prejšnjega stoletja. Tudi njen prvi primerjalni film Niger-Norveška (Niger-Norge, 1971) je zanimiv pedagoški projekt za učenje medkulturnega razumevanja o življenju žensk in etnocentrizma.
Lahko trdimo, da filmski opus Lisbet Holtedahl tvori deloma netipično feministično pozicijo, saj prikaže vsakdanje življenje in vidike tako vplivnih moških kot tudi bolj nevidnih vsakdanjosti žensk z drugačnim načinom življenja, kot ga vidimo v filmskem gradivu s severa Norveške. S tem nakaže, da je preplet antropologije in feminizma še vedno kompleksen, a ne glede na to tudi izredno pomemben za razmislek o položaju žensk v različnih kulturnih kontekstih.
