Za Franceta Štiglica bi lahko mirno rekli, da je oče slovenske povojne kinematografije in hkrati eden od največjih domačih filmskih auteurjev. V povezavi s prvim gre za več vidikov. Eden od njih denimo zadeva Štigličevo vlogo pri reševanju oziroma realizaciji prvega domačega povojnega celovečerca Na svoji zemlji (France Štiglic, 1948), saj je prvi poskus snemanja tega filma, ki ga je vodil drug režiser, neslavno propadel. Zelo pomembno je tudi, da je Na svoji zemlji v mnogih pogledih presegel izrazno raven filmov, ki so bili posneti pred tem v drugih republikah, tako da je slovenska kinematografija s tem projektom v jugoslovanskem okviru pridobila veliko ugleda. Izjemno pomembno je tudi Štigličevo politično udejstvovanje. Štiglic namreč ni bil zgolj režiser, ampak tudi ugleden družbenopolitični delavec, ki je svoj velik politični vpliv tudi ves čas aktivno uporabljal za promocijo domače kinematografije. Zasedal je pomembne položaje – bil je na primer poslanec v prosvetno-kulturnem zboru Socialistične republike Slovenije (SRS) (1963–1967), direktor Viba filma (1966–1969), redni profesor za filmsko režijo in igro na Ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) (1973–1981), dekan na AGRFT (1976–1981) in član predsedstva SRS (1982–1986), pri čemer ni nepomembno, da je slovenski film v času t. i. »svinčenih let« – obdobju povečanih političnih pritiskov v sedemdesetih letih 20. stoletja – tudi po njegovi zaslugi ohranil mero umetniške avtonomije in izrazne svobode (med drugim je v tem obdobju v Sloveniji posnel tri celovečerce Živojin Pavlović, disident, ki zaradi svoje kritične naravnanosti v njemu domači Srbiji takrat ni mogel snemati). In čisto na koncu, France Štiglic je v dolgem obdobju svojega umetniškega ustvarjanja (celovečerce je snemal v razponu 36 let) ustvaril celo serijo kvalitetnih, uspešnih in nenazadnje še vedno priljubljenih domačih celovečernih klasik, brez katerih si danes slovenski film težko predstavljamo.
Štiglic je bil kompleksen ustvarjalec. Za začetek velja poudariti, da njegov filmski opus slogovno ne izkazuje pretirano zaokroženega avtorskega profila: med njegovimi celovečerci lahko najdemo tako socrealistične epe (Na svoji zemlji (1948), Trst (1951)) kot tudi realistične zgodovinske drame (Deveti krug (Deveti krog, 1960) in Praznovanje pomladi (1978)), lahkotne komedije na temo nacionalne emancipacije (Tistega lepega dne (1962), Ne joči, Peter (1964)), ekspresionističen film (Balada o trobenti in oblaku (1961)), poskus modernističnega filma (Amandus (1966)) in dela, ki bi jih še najlažje umestili v kategorijo filmov dediščine (Pastirci (1973), Povest o dobrih ljudeh (1975) in Veselo gostivanje (1984). Bolj konsistenten je bil na vsebinski ravni, saj se njegovi filmi praviloma vrtijo okoli vprašanja nacionalne in razredne emancipacije, pri čemer pa je zanimivo, da prvo pri njemu, kljub temu, da je bil deklariran komunist, celo izrazito prevladuje.
Glede na vse omenjene dosežke in zasluge je Štigličev poseben status v slovenskem filmskem spominu več kot zaslužen. Nekoliko je mogoče obžalovati zgolj podrobnost, da je Štiglic svoj verjetno najboljši celovečerec, Deveti krug (1960), ki je do tega trenutka tudi edini film s slovenskim režiserjem, ki je bil nominiran za oskarja, posnel za hrvaški Jadran film, tako da ga širša slovenska javnost povečini niti ne pozna.
