Biti poslušalec je običajno stanje. Poslušamo, da bi slišali – in da bi zaradi slišanega več vedeli, več razumeli. Skozi sluh zvoki zdrknejo po čutnem toboganu vse do globokega dna čustvenega v nas. Sploh če je tisto slišano glasba. Ob eni bi kričali, ob drugi nam gre na smeh, tretja nam postavi dlake pokonci, četrta prikliče solze v oči. Včasih se nam zdi, da je sploh ni, spet drugič kot da nas hoče spraviti ob pamet. Prepričuje nas, da bo vse v najlepšem redu in lahko dremljemo dalje, ali pa nas besno stresa za rame in nam kriči v obraz, naj se zbudimo.
V Glasbi za vojaški udar (Soundtrack to a Coup d’Etat, 2024, Johan Grimonprenz) z licem ob licu zaplešeta politična in glasbena pripoved. Njunemu plesu so, konec 50. in v začetku 60. let minulega stoletja, dajala ritem mednarodna trenja. ZDA in Sovjetska zveza sta se ruvali za svetovno prevlado, medtem ko so afriške države druga za drugo razglašale neodvisnost in z gibanjem neuvrščenih skušale ustvariti zaslombo pred nepopustljivo pogoltnostjo kolonializma. Bliskovita montaža (Rik Chaubet) napete zgodovinske pripovedi gledalcu dve uri in pol malone ne pusti niti pomežikniti. Bogato glasbeno gradivo vrhunskih jazzovskih umetnikov (Louis Armstrong, Dizzy Gillespie, Max Roach, Nina Simone idr.), ki jih je ameriška vlada v Afriko pošiljala kot svojevrstne mirovnike, filmu vliva čustveno silovitost, ki je arhivski posnetki političnih debat in izjav mož oblasti sicer nikoli ne bi imeli. Igrivost jazzovskih ritmov ironizira – včasih naklonjeno, drugič pač ne – avtoriteto tedanjih odločevalcev, medtem ko presunljiva izpovednost pevskih interpretov razpira tragično razsežnost političnih mahinacij.
Impresivna celota je sestavljena iz preštevilnih citatnih drobcev, tako arhivskih posnetkov in izjav kot zapisanih navedkov. Kljub močnemu vtisu, ki ga ustvarja, pa poplava citatov ni problematična le količinsko – gledalec mora ponujeni grižljaj pogoltniti, ne da bi ga prežvečil, saj mu v oči že sili nova porcija informacij –, temveč tudi zaradi pomanjkljivo predstavljenih kontekstov, v katerih so izluščene misli zadobile povedano/zapisano obliko. Iskreno pravičniško nastrojen film tako zaide tudi na spolzka tla reduciranja kompleksnih zgodovinskih osebnosti (npr. simpatično hecni striček Hruščov in manipulantsko zlohotni Eisenhower). Hiter tempo filma s svojo bombardirajočo pripovedjo in glasbenimi poudarki ustvarja visoko napetost, ki gledalca sili v stanje nenehne pripravljenosti in mu prek varne, a poudarjeno fizične izkušnje umetniškega dela daje okusiti jekleno trdoto vojne realnosti.
Miti, ikone, mediji je naslov programskega sklopa, v katerem so se znašli trije spodaj reflektirani dokumentarci. Mediji imajo moč iz ustvarjalcev napraviti ikone in njihovemu delu vtisniti pečat mitskega. S primerno medijsko podporo glasbeniki postanejo ikone, čaščene na oltarnih plakatih najstniških sob. Tako izkušnja pripadnosti klanu oboževalcev kot povsem individualno, čustveno doživljanje njihove glasbe lahko postaneta bistveni sestavini posameznikovega odraščanja.
Koliko mladih življenj so nepovratno zaznamovali The Beatles? Film (2024, Andrei Ujica) v osišče pripovedi postavi prihod te kultne rock skupine v New York, kjer so avgusta 1965 začeli svojo drugo ameriško turnejo. Brez dvoma so bila, zaradi napovedane zvezdniške zasedbe v dokumentarnem filmu, pričakovanja občinstva visoka in pripoved se je pravzaprav začela dokaj obetavno. Sprejemu glasbene zasedbe, ki ob izkrcanju iz letala na veliko žveči čigumije, in vkrcanju v vozilo, ki jih bo popeljalo v mesto, sledijo arhivski posnetki prerivajoče se množice mladih pred hotelom, v katerem je napovedana tiskovna konferenca. Gneča (zlasti) mladenk, ki jih na zamejenem območju zadržujejo muzajoči se policisti, nestrpno valovi od povišanih hormonov in hitrega srčnega utripa – opazovanje trajajočega nemira pa tudi v gledalcih vzbudi pričakujoč utrip. V popolnem nasprotju z dinamičnim maršem, na katerega nas je gnal film Glasba za vojaški udar, tu čas odteka leno in v prepričanju, da bo našemu čakanju zadoščeno, v počasnosti uživamo.
Med novinarsko konferenco, polno trapastih vprašanj, ki izzovejo bolj ali manj cinične odgovore članov glasbene skupine, se začne pojavljati kot s svinčnikom narisana človeška silhueta in zdrami nelagodno slutnjo, da nas bo odpeljala proč od predmeta našega zanimanja, proč od privlačnih The Beatles, ki smo jih – kajpada zrelo in umirjeno, pa vendar veselo – pričakovali skupaj s histeričnimi oboževalkami. Neprijetna napoved se uresniči že po intervjuju skupinice mladih navdušencev. Pripoved prevzame fantovska silhueta, ki se sprehaja po ulicah, obišče plažo in klub, kjer plešejo twist, ter sanjavo kuje verze »o dekletu, ki sanja metulje«; zatem amaterske arhivske posnetke s svojimi komentarji pospremi »dekle, ki sanja metulje«, ki se na koncert priljubljene skupine pripelje iz okolice velemesta. Nestrpnost v dvorani narašča premosorazmerno z razvlečenostjo večinoma ne prav kakovostnih ljubiteljskih posnetkov iz časa, ko so The Beatles obiskali ZDA. Sprehajanje migetajočih senc po kadru ob šibko napisanem monologu oz. dialogih (scenarist je bil sam režiser, ki je narativ napisal na podlagi spominov radijskega novinarja ter dnevnika tedanje oboževalke) žal ne uspe podpreti izbranega gradiva, ki naj bi orisalo vsakdanji utrip ameriških življenj, neobčutljivih za evforijo beatlomanije. Čeprav predzadnjo sceno preplavi jata pisanih metuljev, v dvorani ni sledu o šelestu tisočerih kril – zato pa se zdi, da bi se marsikdo prav rad pridružil kriku poslednjega prizora (za katerega ni jasno, v kolikšni meri je mišljen ironično): »We wan’t The Beatles!«
Želja po nedosežnem je ena najbolj razširjenih človeških želja. Nedosežno (ali celo nedosegljivo) nas žene, da se zganemo, krenemo naši želji naproti. Marsikateri glasbenik se glasbi preda, da bi v njej zaslišal odmev lastnega glasu in odkril polje svoje svobode. Glasba je brezmejna, glasba je vesolje – in kot taka zatočišče divjine in velika masa temne snovi, iz katere se luščijo posamične muzične galaksije.
Upor v nebesih: Nick Cave in The Birthday Party (Mutiny in Heaven, 2023, Ian White) je klasično strukturiran glasbeni dokumentarec o nekonvencionalnem avstralskem postpunk bendu, ki se, da bi za črto domačega obzorja našel nove priložnosti, odloči za selitev v London. Mogočen privlak vsega prepovedanega, mejnega in skrivnostno temačnega, je že v srednješolskem obdobju združil pet fantov, ki so se bili pripravljeni požvižgati na prepovedi, prestopiti meje in se motreče zatopiti v temačne skrivnosti – ter svojim izkušnjam poiskati glasbeni izraz. Nebrzdana ježa po senčnih globelih duš je izvabljala na plan drzne glasbene linije ter izzivalna besedila, s katerimi je skupek brezkompromisnih glasbenikov ustvarjal mračno atmosfero. Film skupini The Birthday Party sledi od samih začetkov, ko so bili na lokalni sceni znani še kot The Boys Next Door. Arhivske fotografije in posnetke ter (nekatera arhivska, druga aktualna) pričevanja članov nekdanje skupine dopolnjujejo animirani inserti izbranih anekdot (npr. divje vožnje in čezoceansko popivanje) in intimnejših težko opisljivih epizod (npr. preizkušanje drog). Risarski slog animacije dobro sovpada tako z videzom kot nastopom The Birthday Party; zlahka si predstavljamo, da bi te animacije tudi predelane v strip odlično delovale in posredovale duha skupine.
Dokumentarec brez olepševanja dopusti vpogled v zlorabo alkohola in drog, v krčevito zanikanje vsakršnega reda in kričanje iz brezna kaosa ter v impulzivno prepuščanje agresivnim vzgibom, ki so vodili k izgredom tako na koncertih kot v zasebnosti. Posamične člane portretira dokaj nadrobno, presenetljivo malo pa pove o odnosih in dinamikah znotraj skupine. Skozi pripovedi članov sicer lahko zaslutimo rivalstvo med vodilnim vokalistom Cavom in kitaristom Howardom – a zakaj so bobnarja Calverta pustili za seboj v Londonu in ga pri selitvi v Zahodni Berlin že nadomestili (prej kitarist, k sreči multiinstrumentalist) s Harveyjem, pa denimo ostane domala nepojasnjeno. Prav ta manko v pripovedi o prehojeni poti skupine lahko razumemo tudi kot dodaten odsev takratne družbene klime ter vse glasnejšega in bolj ekscentričnega uporništva med mladimi: skupnost je izgubljala svoj pomen, medtem ko ga je individualnost pospešeno pridobivala. Skupna pot The Birthday Party se tako izpoje kmalu po selitvi v Berlin (1982). Do skrajnosti prignane odrske norosti in vse prežemajoča surovost izgubijo smisel. Injicirani umetniki morajo zlesti iz brutalnega udobja svojega anarhičnega sveta in se na novo zazreti v svet okrog sebe in v sebi.
Na začetku 80. let so se totalitarni režimi vzhodne Evrope znašli na pragu razpada. Oblasti so si ljudstvo zariplo prizadevale obdržati pokorno in nekritično, vendar se mladi niso dali prevarati žalobnim kulisam preživelega reda. Oboroženi z besedami in odeti s pogumom resnicoljubnosti so si prizadevali osvoboditi svoj glas in izraz. Med tistimi, ki jim je to uspelo dobesedno, je bil Zoran Predin, ki je s skupino Lačni Franz zajahal jugoslovanski protidržavno nastrojeni novi val. Portretni dokumentarec Praslovan (2024, Slobodan Maksimović) prinaša kronološki pregled razvoja Predinove (pretežno) glasbene kariere, ki ga je od rockovskih in postpunk začetkov vodila v vode ciganskega melosa, gipsy swinga, jazza, šansona in še česa.
Podlaga, na kateri se izrisuje njegov portret, je kolaž izjav iz številnih intervjujev z ustvarjalci s področja nekdanje Jugoslavije, glasbenimi sodelavci iz različnih obdobij njegovega delovanja ter njegovimi družinskimi člani. Silhueto na tej osnovi začrtajo odlomki iz 45-letne zakladnice videospotov, ki zgovorno pričajo o Predinovi muzikalično razgibani domišljiji ter iskrivem pesniškem duhu. Obrazne poteze naslikajo pogovori s prizemljenim in humornim umetnikom. Da bi šel v korak z včasih bizarno smešnimi metaforami, se je režiser (tudi scenarist) odločil za igrane intermezze, v katerih pisan pušeljc turistov z vodičem obišče Predinov muzej. To dobesedno postavljanje spomenika (sicer izjemnemu ustvarjalcu) pa skupaj s pretiranim kopičenjem občudujočih izjav intervjuvancev filmu iztrga nekaj stvarne moči, ki jo prinašata samo dokumentarno gradivo ter preprosta lepota portretiranca – ter ga (verjetno nehote) obda z obstretom oboževalstva.
Biti glasbenik je namreč dar. Je posebna moč. Karizma. Pomeni biti posrednik med jezikom in njegovim skrivnim življenjem. Je biti vrata, ki se odpirajo v nove svetove, in vratar, ki vabi, da tem svetovom prisluhnemo. Da bi več vedeli in več razumeli – in da bi več čutili. Bili bolj živi.
