V drugem letniku gimnazije smo si s tremi sošolci, ki smo bili kot rit in srajca – z Jašo, Janom in Luko –, v okviru obveznih izbirnih vsebin omislili filmski abonma, ki se je začel s filmom Gospodar prstanov: Bratovščina prstana (The Lord of the Rings: The Fellowship of the Ring, 2001, Peter Jackson). Takrat o avtorju knjižne serije J. R. R. Tolkienu in tolkienologiji seveda nisem imel pojma. Film me je čisto prevzel. Eden najbolj epskih uvodov vseh časov, čudovita Šajerska in njeni prebivalci, ki so neverjetno spominjali na nas Štajerce, grozljivi črni jahači, sublimne novozelandske gore, »You shall not pass!« v prizoru bitke med Gandalfom in gorečim balrogom, čudovito morbidna Galadriel, srhljivi Uruk-haii, vse-kar-povem-povem-z-globokim-basom-Saruman, goreče oko, čarobna filmska glasba Howarda Shora … Frodo in Samo zbereta ves pogum, prečkata reko in se odpravita proti Mordorju, kraljestvu temnega gospodarja Saurona. In potem … Konec. Kaj!? Kaj pa zdaj? »Čez eno leto.« Kaj čez eno leto? »Ja, čez eno leto bo drugi del.« Ne me jebat! Eno leto naj zdaj čakam al kaj?!
Zdi se mi, kot da še vedno čakam. In čakam. In čakam. Na to ne le za eno leto, ampak očitno za eno življenje odloženo zadovoljitev, ki jo je poleg vsega, kar mora imeti filmski blockbuster, izmojstril Peter Jackson. Še zdaj si vsaj enkrat na leto, ko se počutim samega ali utrujenega od iskanja vedno novega, ko zdravim korono ali zgolj hudega mačka, pogledam Dva stolpa (The Lord of the Rings: The Two Towers, 2002, Peter Jackson). Nekaj časa samo ta, drugi del trilogije, kot da lovim nekaj nepotešenega, nezadovoljnega, zamujenega. Iz inata: »Ne boste mi še enkrat tega naredili!« Kot neka filmska travma, ki mi jo je ta prekleti Jackson povzročil s to odložitvijo za eno leto. In hkrati kot čudovita filmska magija, ki nikoli, res nikoli – pa vsakič mislim, da je zdaj res za nekaj časa dovolj – ne ugasne. Ne, nisem, oboževalec Tolkiena, niti Hobita, literarnega predhodnika Gospodarja prstanov, še nisem prebral – no, zdaj sem si ga končno kupil, v angleškem izvirniku. Sem pa oboževalec Gospodarja prstanov. Zdaj si vedno znova pogledam vse tri dele, v »extended edition« seveda. Torej gre cel dan ali dva, če si ga vzamem na izi. Res, jaki napredek. Jana me vedno čudno pogleda s kaj-spet-to-gledaš pogledom, jaz pa sem že zatopljen v bajke o vilinih in orkih, v epske bitke in nepozabno prijateljstvo.
Ja, v končni fazi je prijateljstvo tisto, ki poganja ves film, in prijateljstvo je kakopak lahko odložena zadovoljitev, to je celo umetnost prijateljstva – da ti in tvoje zadovoljstvo nista na prvem mestu, ampak se prijateljstvo vseeno nekako vzdržuje – posredno, odloženo, takšno, ki nikoli, res nikoli ne ugasne. Ja, idealist sem, zato ni čudno, da je moj guilty pleasure črno-bela zgodba o boju med ultimativnim zlom in ultimativnim dobrim, kjer na koncu zmaga prijateljstvo.
