Mnoge “stare” slovenske filme imam rad. Trenutki odločitve so me pretresli, trepetal sem v Nočnem izletu, užival v melanholiji in občutljivosti Klopčičevih filmov, se zabaval in občudoval lahkotnost, a hkrati dovršenost in pomembnost Štigličevega Tistega lepega dne. Nikoli pa ne bom pozabil trenutka, ko sem prvič videl kratke dokumentarne filme Jožeta Pogačnika. Bil sem kot otrok, ki odkrije nekaj prepovedanega in ne more odvrniti pogleda. “A to so smeli početi?” sem razmišljal. Grobe, neposredne podobe neke realnosti, o kateri težko najdeš bolj neizprosno pričevanje, kot so ti kratki filmi. Pred mano pa je stala doba, razgaljena v vsej svoji bizarnosti, polna nasprotij, tragedij, žalosti, a tudi hrepenenja, človeških usod, ki skušajo dvigniti glavo nad vodo, čeprav se globoko v sebi zavedajo, da so dosti bliže dnu kot gladini. In ta režija – neverjetno pogumna, natančna, z občutkom za ironijo in usmerjanje pogleda v bolečino. Vsak ugriz zoba časa na teh filmih se je ponesrečil – če bi jih prikradli na kak festival filma enaindvajsetega stoletja, bi bili še vedno sveži in sodobni.
Grajske bike sem odkril razmeroma pozno, šele ko sem bil iz akademije, in večkrat pomislim, kaj točno je krivo, da Pogačnik ni “kulten” avtor med mladimi slovenskimi režiserji. Izjemen v režijski moči, kontroverzen v temah in v duhu čudovitega časa, ko smo bili še vsi enaki in prijatelji, tudi temu primerno sankcioniran, je zame ena redkih še dejavnih veteranskih filmskih figur, do katere čutim spoštovanje, tako do avtorja kot do človeka. A glede na to, kako vedno pogosteje šteje le, da režiser caplja za gledalci, namesto da bi gledalci osuplo capljali za njim, je v trenutni dobi in trenutni “modi” Jože Pogačnik res zelo zastarela, nepomembna figura. V kinematografiji, ki bi težila k izvirnosti, drznosti, neizprosnosti, upornosti in inteligenci, bi moral biti na piedestalu vzora nas mladincev, ki bi upali, da bi kdaj segli po njegovi režijski moči. Morda pa si, kot pokorni in z malim zadovoljni prebivalci srednjeevropskega raja, v katerem ni socialnih in drugih krivic, o katerih bi bilo vredno govoriti, samo ne želimo deliti njegove usode. Dokler nihče o ničemer ne govori, tudi ničesar ni. Hvala Jožetu, da je takrat spregovoril. Grajski biki, njegov celovečerni prvenec o varovancih kazensko popravnega doma, najbolj briljira takrat, ko pogled prikuje na kruto realnost in gledalec postane le nemočen opazovalec usod na rob odrinjenih mladeničev, katerih poteptane sanje se pred nami iz minute v minuto bolj boleče in neusmiljeno razgaljajo.
Kinotečnik, oktober 2011/2012